PORTAL ZA KVALITETNO ŽIVLJENJE

Sveta ne moremo spremeniti,
sebe pa lahko!

ZANIMIVOSTI IZ ŽIVALSKEGA SVETA

 

Najmanjša opica na svetu živi na Filipinih. To je Tarsier ali tarsius syrichta, povprečne dolžine 15 cm in teže 177 gr in ima ogromne oči, ki pa jih ne more premikati, iz drevesa na drevo lahko skače 3 metre daleč. Spada v ogroženo vrsto. no vrsto in je zaščiten.

 

 

Največja školjka na svetu je Tridacna gigas in lahko zraste v premer do 1,3 m in doseže 300 kg teže, nekateri primerki živijo več kot 100 let. 

 

 

Največja sladkovodna riba je 3-metrski in do 300 kg težki orjaški azijski som, ki raste celo življenje in doživi tudi 30 let, se drsti enkrat letno. Ta rastlinojeda velikanka plava okoli Bangkoka. Dosedanji svetovni rekord ujetega soma je 2,7 m in 296 kg.

 

BELUGA je dolga do 9 m, raste vse življenje in doživi 150 let. Izdeluje kaviar, ki spada med antioksidante, saj vsebuje omega 3 maščobe, ki ščitijo pred boleznimi srca (kakor rdeče vino - resveratrol in črna čokolada).

 

GALAPAŠKA ŽELVA - najstarejša Harriet živi v Avstraliji v Quenslandu in je bila rojena leta 1830. (tudi legvani živijo tako dolgo).

 

Štirikrat starejša od galapaške želve je SPUŽVA, ki v najbolj hudih pogojih na antarktiki živi že 10.000 let. 

 

JASTOGI dočakajo tudi do 100 let in tudi rastejo celo življenje.

 

K I T I 

Prednik kitov in delfinov pakicetus je zgledal kakor volk, preden se je pričel prehranjevati z ribami. Kiti imajo na zadnjem delu telesa zakrnelo nogo (rep). Pod vodo vidijo slabo, zunaj pa zelo dobro. V globinah gledajo z "zvočnimi valovi" - z eholokacijo, ribo ali jato rib pa v 2 sekundah odkrijejo na 1,5 km daleč. 

Kiti se rodijo z repom naprej, dihajo skozi nosnice na vrhu glave, pljuča zelo dobro izkoristijo kisik, saj z enim vdihom vdihnejo 2000 l zraka in so lahko pod vodo tudi do 1 uro. Srce tehta 250 kg, črevo je dolgo 80 m in ima več prekatov, kakor krave in nilski konji, 3 m dolg penis, en testis tehta 1 tono.

 

Če na vodni površini zagledate veliko plavajočo klado je to kit, ki spi. Telo plava na površini, rep je skrit v vodi. 

 

Nasedli kit pogine. Če ni v vodi, gravitacija zaradi teže naredi svoje in pride do zadušitve, ker ga stisnejo njegovi lastni organi. 

 

SINJI kit je največji kit, saj v dolžino lahko meri tja do 30 m in tehta 160 ton.

 

SIVI kit je največji sesalec, ki pod vodo zdrži do 15 minut in na svoji selitveni poti od Aljaske do Mehike preplava 22.000 kilometrov. Sivi kit ima v življenju le enega mladiča. 

 

Kit GLAVAČ spada v zobate kite, zraste do 18 m, pri hranjenju se potopi na 1000 m in brez dihanja lahko ostane do 55 minut.

 

MRKA PLISKAVKA ali t.i. Kit pilot

Zrastejo do 6 m dolžine in tehtajo do 2700 kg, zadržijo dih cca 15 minut, kar je več kot so sposobni drugi delfini ali človek. Imajo 38 zob in čeprav so do ljudi zelo popustljivi, ni pametno hoditi v njihovo bližino. 

 

PRILEP je majhna ribica, ki se prilepi na večje sesalce. V naravi se prilepijo tudi na delfine, kar je za njih zelo ugodno, saj jim medtem zdravijo razne poškodbe. V akvarijih pa so prilepi za delfine zelo moteči, ker se jih zaradi tega izogibajo drugi delfini. Hecno, a ne?

 

SLOVENSKE AVTOHTONE PASME

3 pasme konj: lipicanec, posavski konj, slovenski hladnokrvni konj, 4 pasme ovc: belokranjska in istrska pramenka, bovška ovca in jezerska solčavka, cikasto govedo, štajerska kokoš, drežniška koza, krškopoljski prašič in kranjska čebela. Slovenske domorodne pasme so tudi kraški ovčar, istrski in posavski gonič in slovenski planinski gonič. Nekaj od njih si lahko ogledate v ljubljanskem živalskem vrtu.

 

BELOGLAVI AMERIŠKI OREL

 

Beloglavi orel je včasih preletaval otoke kalifornijske obale, vendar je v 60. letih minulega stoletja izginil zaradi onesnaževanja z nevarnim pesticidom DDT. Pesticid, ki je zdaj prepovedan, je namreč uničeval jajčno lupino.

- Znanstveniki pravijo, da je to prvo uspešno parjenje po štiriletnih prizadevanjih, da beloglavega orla vrnejo na ta južnokalifornijski otok. »Začelo se je novo obdobje za otoke,« je dejal David Garcelon, predsednik Inštituta za preučevanje divjih živali.

- Sicer pa so imeli znanstveniki več razlogov za praznovanje, saj so na otoku odkrili še drugo gnezdo, v katerem so opazili orlovo samico, ki vali jajce.

- Rojstva in življenje beloglavih orlov lahko z ostalimi živaloljubci spremljate po vsem svetu preko live kamer v Kanadi, kjer so tri gnezda www.zaplive.tv. Ker je Kanada časovno 9 ur za nami, jih lahko tukaj vidite po 14 uri. 

 

SKRIVNOST DELFINOV


Delfini zaradi nekaterih svojih lastnosti in sposobnosti že dolgo zbujajo veliko zanimanje znanstvenikov pa tudi širše javnosti. Planet Zemljo naseljujejo dlje kot ljudje. Te ljubke živali sodijo s kiti v redko skupino morskih sesalcev. Njihova telesni temperatura se giblje od 36 do 37 st. C., kakor pri ljudeh. Imajo možgane, ki se po velikosti lahko primerjajo s človeškimi, pet čutov kot mi, le čut za okus in vonj sta manj razvita. Kakor ljudje imajo tudi oni vretenaste nevrone, nekateri celo do trikrat več kakor človek. Daleč najpomembnejši in najbolj izostren pa je njihov čut za sluh. Zvoke zaznavajo z majhnimi ušesi, ki so nekoliko za očmi. Zvok uporabljajo ne samo za komunikacijo, temveč tudi pri iskanju hrane.

 

DRUŽABNI IN IGRIVI PREBIVALCI MORIJ

 

Že od nekdaj so razveselje­vali ljudi s svojimi akrobacija­mi v vodi, pogosto so jih na svo­jih umetninah upodabljali že stari Grki in Rimljani. Starogrška pripovedka o slavnem pesniku in glasbeniku Arionu pripove­duje: Ko se je nekoč Arion vračal s koncerta domov, so mornarji na ladji, s katero je po­toval, sklenili, da ga bodo oropali in nato ubili. Pro­sil jih je naj mu izpolnijo zadnjo željo. Zadnjikrat je zapel, nato pa skočil v morje. Vendar ni utonil: rešil ga je delfin, ki ga je očaralo nje­govo čudovito petje in ga je odnesel na obrežje.

 

Delfini so izredno družabni. Pogosto se dotikajo drug dru­gega z repom in plavutjo. Dotik je v njihovi skupnosti zelo pomemben, zlasti pri dvorje­nju. Če je v skupini kateri od delfinov ranjen ali bolan, ga drugi porivajo proti površju, da ne bi utonil. Če eden nase­de, mu drugi sledijo in ga sku­šajo rešiti. Zato pogosto tudi drugi delijo njegovo usodo. So pa tudi delfini, ki so bolj sa­motarski, le-ti pa se zelo radi približujejo ljudem. Na sploš­no so zelo igrivi in vse, kar naj­dejo v morju, uporabijo za ig­račo. S hrano se igrajo tako, kot se igra mačka z mišjo, pre­den jo poje. Pred leti se je v čr­nogorskem primorju vsak dan ob natanko določeni uri prika­zal mlad delfin in se igral s ko­palci v precej plitvi vodi. Ne ve se, kdo je bolj užival v igri – ali delfin ali kopalci.

 

OSUPLJIVE SPOSOBNOSTI DELFINOV

 

Delfini imajo neverjeten spo­min, njihov sonarni sistem (op.: sonar - priprava za od­krivanje predmetov pod vodo) pa je bolj sofisticiran kakor vse mornarice tega sveta. Znan­stveniki, ki delfine proučujejo tako v naravi kot v ujetništvu, pogosto osupnejo nad njiho­vo neverjetno sposobnostjo posnemanja.

V dveh nepovezanih raziska­vah so znanstveniki ugotovi­li, da se delfini v ogledalu prepoznavajo, da se radi gledajo, da so očarani nad seboj. V psihologiji je znano, da je sposobnost samo-prepoznave znamenje samozavedanja. Poleg tega so zmožni zaznati, kaj človek namerava storiti v naslednjem trenutku. Obe raziskavi sta dokazali, da se delfini zavedajo sami sebe in drugih kot različnih posameznikov. To so sposobnosti, ki jih navadno pripisujemo sa­mo ljudem in nekaterim velikim opicam (primatom) - (op.: v ogledalu se prepoznava človek, slon, opica in delfin!). V obeh raziskavah so uporabili ogledalo in obe sta bili meto­dološko natančno izpeljani. Zrcalno prepozna­vanje označuje začetek samo­zavedanja, introspekcije ter sposobnosti razumeti miselne tokove drugih.

 

Vsak delfin ali kit ima svoj žvižg, med seboj se kličejo po (svojih) imenih. Mla­da delfinja mati ponavlja svoj žvižg svojemu mladiču toliko časa, dokler se ne prepriča, da jo mladič prepozna. To kaže, da so se kiti in delfini sposob­ni učiti. Delfine v ujetništvu pogosto učijo trikov. Da bi jih delali pred občinstvom, se morajo naučiti, kako se odzi­vati na različne človeške zvo­ke in gibe. Dokazano je, da se to znanje prenaša še na druge, neizurjene delfine. Številni delfini in kiti, kot npr. topo­nosi delfini in orke, sodeluje­jo z ribiči. Ti pripovedujejo po vsem svetu, da delfini po­rivajo ribe v ribiške mreže, ka­kor pastirji ženejo čredo. Or­ke pa uporabljajo posebne spretnosti, ko lovijo tjulne proč od obal.

 

DELFINI KOT TERAPEVTI

 

Delfini so izvrstni terapev­ti. Zlasti neprecenljiva je nji­hova pomoč pri otrocih z mož­ganskimi poškodbami. Spod­bujajo namreč t. i. sinhroniza­cijo hemisfer. Pri tem gre za to, da obe, desna in leva polo­vica možganov, delujeta so­časno, saj po navadi ni tako. Delfini spodbudijo v prizade­tih otrocih proces, ki ima zelo pozitivne učinke.

 

Poleg tega, da pomagajo otrokom z mož­ganskimi poškodbami, delfi­ni tudi:

- blažijo anksioznost in dep­resivnost pri normalnih lju­deh,

- pospešujejo relaksacijo pri­hodnjih mater med porodom v vodi,

- izboljšujejo zbranost mla­dih ljudi z motnjami pozor­nosti,

- izboljšujejo umski napredek mentalno zaostalih otrok,

- pomagajo blažiti bolečine pri poškodbah hrbtenjače in drugih kroničnih bolečin­skih

  stanjih.

 

NAVODILO OB SREČANJU Z DELFINOM: 

 

NE OBRAČAJTE MU HRBTA, SAJ TO RAZUME KOT POZIV K PARITVI ALI HRANJENJU.

DELFINA GLEJTE V OČI. 

 

ROJSTVO DELFINA

EZOTERIČNA RAZLAGA DELFINJIH SKRIVNOSTI

 

V mnogih novodobnih knji­gah, ki kanalizirajo vedenje više razvitih duhovnih bitij, je zapisano, da delfini niso imeli vedno take oblike, ka­kor jo imajo danes. Delfini so potomci prebivalcev Atlanti­de, ki so si izbrali tako obliko bivanja, da bi čim manj škodili človeštvu na zemlji, da le­to ne bi ponovilo tistih groz­ljivih znanstvenih poskusov, s katerimi so ustvarili bitja, ka­kršnih je polno v vsej svetov­ni mitologiji. Žal tudi danes grozi nevarnost, da bo naš pla­net uničen. Spomnimo se, da se precej znanstvenikov z bolnimi umi ne bi obotavlja­lo klonirati ali križati člove­ka in živali. Se bo zgodovina ponovila?

 

Atlantida je bila uničena za­radi eksperimentiranja z vodi­kom, s t. i. težko vodo. Težka voda je tehnologija, ki sodi v jedrsko industrijo. Če jo spus­tiš v okolje, je zelo tvegano, ker vso navadno vodo spre­meni v težko vodo, tako da vode ne moremo več uporab­ljati.

 

Tudi v atlantski kulturi so bili ljudje, ki niso imeli tako destruktivne narave kot veči­na. Le-ti živijo zdaj na Zemlji oz. v morju kot delfini. Naučili so se dihati pod vodo ter pre­oblikovati svojo molekulsko sestavo. To obliko so si izbra­li zato, da lahko kar najbolje služijo človeštvu. Sodelujejo z bitji z najrazličnejšimi stop­njami in vrstami zavesti. Njihov jezik je za današnje člo­veštvo nerazumljiv, za više razvita bitja pa izredno jasen in razumljiv. Delfini so tudi nekakšni varuhi morij. V mor­ju živi precej bitij, ki niso na­klonjena preobrazbi zemlje. Prav tako prihajajo na zemljo tudi bitja iz nižjih civilizacij, ki so uničila svoj planetarni sistem in sedaj iščejo drugo mesto za svoj obstoj. Med nji­mi žal niso vsa bitja dobrona­merna. In kakor je zdaj planet Zemlja pred veliko preobraz­bo, tako so tudi nekatere dru­ge civilizacije pred velikimi spremembami. Delfini s svojo izredno mentalno močjo sku­šajo neljube Zemljine obisko­valce odstraniti.

 

POVEZAVA MED DELFINI IN OTROKI

 

Marsikdo se je že vprašal, ka­ko to, da dojenček medtem ko plava v maternici, ne utone.

Odgovor: dojenčki imajo v pljučih zaklopko, ki je popol­noma odprta. Ko pa se rodijo in se popkovina prereže, se ta zaklopka zapre. Delfini v vodi imajo ves čas to zaklopko od­prto. V tem lahko vidimo ne­kakšno simbolično povezavo med delfini in otroki. Oboji so odprti, brez strahu. Zanje je vse življenje brezskrbna radost. Nič nenavadnega torej, da ima­jo delfini tako radi otroke - ta­ko so si podobni. Nešteto zapisov potrjuje, da so delfini re­šili otroke pred utopitvijo. Pred leti je pisalo v na­šem časopisju, kako je delfin v Jadranskem morju pri naših so­sedih Italijanih nežno potiskal mladega dečka do nabrežja. Brez njegove pomoči bi deček zanesljivo utonil.

 

SKLEP

 

Po besedah višje razvitih bi­tij so delfini poleg dreves veli­ki pomočniki pri preobrazbi planeta Zemlje. Z ljubeznijo in radostjo nas spominjajo, kdo pravzaprav smo. Ste že kdaj opazovali delfine od blizu? Ste videli, da se izredno veselijo življenja? Igrajo se kot brez­skrbni otroci. Plavajo, plešejo, krožijo, plavajo celo na repu. Njihova vibracija je smeh. Vas spominja njihovo cviljenje na naše človeško hihitanje? Vib­rirajo v sozvočju z otroki. Le otroci se jasno zavedajo, kdo so in od kod so prišli, odrasli smo na to žal pozabili.

 

Ko boste v poletnih mese­cih v našem Jadranskem mor­ju ali kje drugje po svetu za­gledali v morju delfine, jih glejte z drugačnimi očmi. Ve­selite se z njimi in jih obču­dujte, kajti v njihovem umu so odgovori na veliko vpra­šanj, ki mučijo človeštvo. Ko bomo ljudje dovolj duhovno napredovali, bomo dobili tu­di odgovore; pri tem nam bodo  pomagali tudi naši bratje v morju - delfini.

 

Vegetarijanci, ki jeste ribe, spomnite se na igrive delfine in njihovo po­membno vlogo pri preobrazbi zemlje, ko odpirate konzer­ve!

 

VRSTE DELFINOV IN NJIHOVO ŽIVLJENJE

 

Poznamo 34 vrst delfinov, spadajo v podred zobatih kitov in s tem v red kitov. Najbolj znane so velike pliskavke in progasti delfin.

 

Delfini živijo tudi do 50 let in to v vseh morjih sveta. Žal jih 25% ne preživi prvega leta zaradi bolezni, morskih psov in ljudi (ribičev). Na kratki razdalji pred skokom doseže hitrost 40 km/uro.

 

Njihova telesa so popolnoma prilagojena življenju v vodi. Telo je hidrodinamične oblike, tako da lažje drsi skozi vodo, pred mrazom jih varuje nekaj centimetrov debela plast podkožne tolšče ali maščevja. Razlikujejo se po hrbtni in repni plavuti. Ljudi ne jedo, imajo pa od 50 do 250 smrtonosnih zob (odvisno od vrste), s katerimi zgrabijo spolzek plen, kot so ribe in mehkužci.  Zobje zrastejo le enkrat in rastejo celo življenje. Hranijo se ponoči, hrane ne  žvečijo, temveč jo pogoltnejo.

 

(Velika pliskavka ima od 76 do 104 stožčastih zob, samci so veliki od 2.4 do 3.8 m in tehtajo okoli 250 kg, samice pa merijo od 2.4 do 3.7 m in tehtajo okoli 190 kilogramov).

 

Čutila

 

Delfini vidijo dobro tako v vodi kot tudi izven nje. Plen lahko ujamejo tudi s pomočjo vida. Toda ker je vidljivost v njihovem okolju pogosto zmanjšana, potrebujejo tudi druge čute, ki jim pomagajo pri iskanju hrane in orientaciji v prostoru. Delfini in ostali zobati kiti imajo razvit zelo dovršen sistem za pridobivanje informacij iz okolja s pomočjo sluha. To imenujemo eholokacija (eho: odmev; lokacija: določanje položaja). Temu pogosto rečemo tudi biosonar. Delfin aktivno odda zvok v okolje, zvok pa se nato odbija od različnih predmetov oz. organizmov v okolju in se nato vrne kot odmev, ki ga delfin prestreže in na ta način dobi zelo jasno sliko svojega okolja. Enak princip uporabljajo ljudje pri ladijskih sonarjih in podmornicah. Voh pri delfinih ni razvit, je pa v njihovem življenju zelo pomemben tudi telesni stik.

 

Delfin celo življenje plava. Ker pa mora načrtovati vsak posamezni vdih, tudi ne spi v celoti, pač pa zapre eno oko in izklopi eno polovico možganov, medtem ko druga polovica možganske hemisfere nadzoruje okolico in skrbi, da žival plava in pazi na morebitne nevarnosti. Vsake 4 ure se polovici zamenjata.

 

Kotitve

 

Samci med seboj sklepajo zavezništvo in pazijo drug na drugega. Samice se med seboj družijo v skupine glede na to ali so breje ali ne in ali že imajo mladiča. Brejost traja 1 leto. Mladič pije materino mleko tja do 3. leta. Matere že šest mesecev stare mladiče učijo paritvenih seksualnih poz, tako da jih s plavutjo stimulirajo po telesu. Kotitve mladičev večinoma potekajo pozno pomladi in poleti, kar je povezano z višjimi temperaturami vode. Mladiček pa na svet pride z repom naprej in je takoj zmožen plavanja. Mladički so ob rojstvu dolgi 84 - 140 cm, odvisno od območja. Samica vedno skoti le enega mladiča, za katerega skrbi 3 - 6 let (povprečno okoli 4-5 let). Mladič skoraj vedno plava v tesnem stiku z mamo. Na ta način varčuje z energijo in je tudi manj opazen za morebitne plenilce. Občasno lahko mladič plava tudi ob drugih delfinih, še posebej kadar se mama hrani. Tem delfinom, ki so ponavadi samice, rečemo kar »varuške«. Mladič in mati ostajata v stiku tudi s pomočjo posebnih žvižgov , ki so značilni za vsakega posameznika.


Mladič se ponavadi popolnoma osamosvoji, ko samica skoti novega mladiča. Interval rojstev določene samice je torej približno 4 leta. Mladič ponavadi sesa materino mleko v prvem letu in pol, čeprav je lahko ta doba tudi mnogo daljša. V enem dnevu povprečno zaužije 4 litre mleka. Po prvem letu mladič ponavadi začne loviti plen. Samci spolno zrelost dosežejo pri 10-13 letih, samice pa pri 5 - 12 letih. Samci lahko dosežejo starost 40 - 45 let, samica pa celo več kot 50 let.

 

Delfini so izjemno bistri, inteligentni, radovedni in družabni sesalci, ki se tudi kregajo in močno zabavajo… Razmišljajo numerično in lahko računajo. So naši partnerji v ohranjanju sveta. Raziskovanja še zdaleč niso zaključena, kakšna bitja so in kaj vse zmorejo.  

 

 

… IN KAKŠNE VRSTE SKOKOV OBVLADAJO …

 

Skoki se pri delfinih delijo na skoke iz praktičnih razlogov in skoke narejene v igri.

 

1. Skoki iz praktičnih razlogov

 

Nizki vodoravni skok

Pri nizkem vodoravnem skoku delfini skočijo 30 do 50 cm visoko in nato pristanejo v vodi. Ta način je predvsem značilen za delfina vrste "pliskavka".  Ta način skakanja uporabljajo za lov.

 

Skok in padec kot hlod

Pri takem skoku se delfin iz vode požene poševno in nazaj vanjo pade z bočno stranjo telesa. Po navadi pri takem skoku ostane repna plavut pod vodo. 

 

 

Skok sveča

Delfin skoči iz vode z gobčkom obrnjenim navzgor, nazaj v vodo pa pade v nespremenjenem položaju. S takim skokom se delfinu v prebavilih hrana ugodno namesti.

 

2. Skoki v igri se razlikujejo po dolžini in izvedbi

 

Enostavni vodoravni skok

Ko skačejo na ta način plavajo pri največji možni hitrosti. Skočijo tudi do tri metre visoko. Običajno skačejo te skoke ko hočejo delfini narediti vtis na druge (na primer ko se srečata dve jati). Če plavajo v koloni lahko na tak način preskoči enega ali dva pred seboj.

 

Kompleksni obrat

To so različni obrati narejeni delno v vodi in delno na zraku, hoja z repom po vodi ter držanje glave nad vodo.

 

Zasledovanje

To je neki način prijateljskega načina lova med delfini. Pri tem veliko skačeta iz vode, pogosteje preganjanec, redkeje lovilec. Med igro tudi komunicirajo.

 

Čelni napad

Pri tem napadu v igri delfina plavata drug proti drugemu, ko se približata se zadnji trenutek obrneta, ali pa sočasno skočita iz vode. Večkrat se obideta, a včasih vseeno skočita na način sveča, le da ga tukaj uporabita v igri. Redko se skok konča z trčenjem. Je pa najpogostejši skok.

 

Prosti slog

Največkrat uporabljajo prosti slog pri plavanju za čolnom. Nekateri jahajo valove, drugi pa počno neumnosti v vodi. Pogosto se zaradi ljudi, ki so seveda srečni zaradi delfinov, razigrajo in začno delati najrazličnejše akrobacije.

 

Jezdenje na valovih

Jezdijo tiste valove, ki se oblikujejo naravno, ob grebenih ali ob obali. Najprej nasedejo val in se postavijo tako, da je repna plavut tam, kjer je največji pritisk.

 

Obstajajo tudi druge oblike igre, kot je igranje za algami in meduzami, igranje z zračnimi mehurčki ...  

  

MNOŽIČNO POBIJANJE DELFINOV

 

- Čilski ribiči npr. ubijejo 500 delfi­nov na dan. Uporabljajo jih kot vabo za lov na rake. Delfine ime­nujejo norci (tonitas), ker so prijateljsko razpoloženi in jih je lahko ubiti. Če se v mre­že zaplete eden, mu priplava­jo na pomoč drugi in tako tu­di oni postanejo lahek plen. V trinajstih letih so samo ame­riške ribiške ladje ubile 4,8 milijona delfinov. Za predelavo tun, zlasti na Japonskem, v Tajvanu, Šrilanki in Peruju, ubijejo na leto 110.000 delfi­nov, zlasti v Južnem Pacifiku.

 

- Mednarodno sodišče za varstvo živali je 2. decembra 1991 v Ženevi obsodilo predsednike vlad Japonske, Tajvana, Južne Koreje, ministra italijanske trgovske mornarice, sekcija za  ribištvo ZDA, predsednika vlade Ferskih otokov in svetnika za Ferare v danskem zunanjem ministrstvu, ker so odobrili ribolov s pogonskimi mrežami, kar vsako leto povzroči smrt okrog 5.000.000 delfinov, ki poginejo v najhujših mukah zaradi zadušitve. Zadnja od obtoženih sta odgovorna, da strahotni sadistični poboj poteka pred očmi gledalcev, in tudi otrok.

 

Stvar je prišla na dan, ko je skupina časnikarjev in snemalcev nepričakovano videla ta dogodek. V sodni dvorani so prikazali posnetke in film. Občinstvo v dvorani je od groze onemelo, ko se je morje pordečilo od krvi nedolžnih delfinov, ki so kričali v smrtnem boju od strahu in bolečin. Od ubijanja pijanim zasledovalcem, moškim, ženskam in otrokom, so brez uspeha skušali pobegniti iz mreže italijanskih srednjemorskih ribičev. Da bi se ne poškodovale njihove dragocene mreže, so delfinom odsekali plavuti in rep ter jih tako pohabljene metali nazaj v morje; tam so se zadušili, ker se niso mogli več dvigniti na površino, da bi spet zajeli zrak.  

 

POBIJANJE DELFINOV NA FERSKIH OTOKIH

 

Ferski otoki so skupina otokov v Severnem Atlantskem oceanu, med Škotsko na jugu in Islandijo na severozahodu. Od leta 1948 uživajo široko samoupravo na skoraj vseh področjih, izjema so obrambna politika in zunanje zadeve. Uradno spadajo na ozemlje Danske, ki je članica EU. In to naj bi bila civilizirana država!

 

Mednarodna komisija za kitolov menda išče rešitev za vprašanje iztrebljanja kitov, ki jih vsako leto pobijejo ob Ferskih otokih, saj le ti niso del EU, zato tam ne veljata zakonodaja in politika EU. Poleg tega je Danska, ki je članica Bernske konvencije, v svoji listini o ratifikaciji podala izjavo, da Konvencija ne velja za Grenlandijo in Ferske otoke.

 

Zato se surovo in krvavo pobijanje delfinov (t.i. kitov pilotov) na Ferskih otokih še vedno ponavlja iz leta v leto. To krvavo klanje med drugimi opravljajo tudi mladi fantje, ki s temi dejanji dokazujejo, da so prešli v svet odraslih. 

V nerazumljivem obredu, ki se odvije vsako leto, tako ubijejo na stotine delfinov. Pogled na krvav zaliv poln razparanih trupel je pretresljiv. 

 

Za današnji čas nepojmljivo ravnanje si oglej na tem linku:

http://www.youtube.com/watch?v=7dOPnElQqKc&feature=related

 

POSVOJITE DELFINA

 

Decembra 2009 sem posvojila delfina iz slovenskega morja z imenom KAI, za katerega se pa še ne ve ali je fantek ali punčka. Posvojitev traja eno leto in je zanemarljiv strošek, če le lahko pomagamo društvu Morigenos pri raziskovanju in sledenju slovenskih delfinov. Pojdite na njihovo spletno stran in sledite zgledu. Hvaležni vam bodo.


POSVOJENEC KAI 

 

JE CEPLJENJE PSOV POTREBNO


Na milijone psov, mačk in konj umira zaradi zmotnih prepričanj medicinske in veterinarske stroke.

 

Catherine O'Driscoll  je pred leti napisala uspešnico Kaj vam veterinar ne pove o cepivih (What Vets do not Tell You About Vaccines) in se posvetila izobraževanju lastnikov do­mačih živali, da bi preprečila nji­hovo nepotrebno ubijanje, ker je cepivo ubilo tri njene pse.

 

Prepričana sem, da so moji psi umrli prezgodaj in na milijone drugih psov, mačk in konj je umrlo in še naprej umira zaradi zmotnih prepričanj medicinske in veterinarske stroke. Pri vseh konvencionalnih zdravilih obstaja tveganje nežele­nih stranskih učinkov, a če se dokaže, da ljudem bolj pomagajo kot pa škodi­jo, se tveganje zanemari. Potem ni prese­netljivo, da mednarodna industrija ce­piv, težka več milijard dolarjev, ni finan­cirala niti ene dolgoročne raziskave na ljudeh ali živalih, da bi ugotovili dejan­ske posledice cepiv.

 

BOLEZNI PO CEPLJENJU

 

Zadnjih dvanajst let stalno videvam isto zgodbo. »Odgovoren« lastnik pelje svojega psa, mačko ali konja k veterinar­ju na redno letno cepljenje. Nedolgo za­tem žival dobi epilepsijo, artritis, vedenj­ske težave, obolelo ščitnico, diabetes, te­žave s kožo, alergijo, odpoved srca, po­škodbo ledvic ali jeter, paralizo zadnje­ga dela telesa, kolitis ali celo neozdravlji­vega raka, levkemijo ali kakšno življenj­sko nevarno imunsko bolezen. Ponava­di niti lastnik živali niti veterinar ne po­sumita na povezavo. Toda če je bil last­nik še posebno navezan na svojega ži­valskega prijatelja, bo začel postavljati vprašanja. Če vpraša veterinarja, ali sumi na povezavo med cepljenjem in po njem nastalo boleznijo, je odgovor »ne«. Če lastnik živali nadaljuje s poizvedova­njem in začne iskati odgovor na vpraša­nje »zakaj je moj prijateljček umrl«, ugo­tovi, da cepivo dejansko lahko povzroči navedene bolezni in da sploh ni bilo potrebe, da bi svojega živalskega prijatelja peljal na redno letno cepljenje!

 

Za zdravila, kot sta Vioxx in Co-Proxamol za ljudi ter Rimadyl in Deramaxx za pse, ki so izpolnila vse varnostne za­hteve, se je izkazalo, da je izmed njihovih stranskih učinkov možna tudi smrt - vendar šele potem ko so desettisoči že umrli oziroma poginili.

 

V ZDA, kjer je ukrepala FDA, so Rimadylu že prilože­na navodila, ki opozarjajo lastnike psov na možno smrt psa, če mu bodo dali zdravilo. In vendar študentom veterine na fakulteti povedo samo za pozitivne učinke teh zdravil.

Skupina na Purdue University School of Veterinary Medicine je izvedla več ra­ziskav, da bi ugotovili, ali lahko cepiva povzročijo spremembe v imunskem si­stemu psov, ki bi lahko vodile do smrt­no nevarnih imunskih bolezni. Rezultati so to potrdili.

 

Cepljeni psi so za razliko od neceplje­nih razvili protitelesa proti mnogim od svojih lastnih biokemikalij, kot so fibronektin, laminin, DNK, albumin, citokrom C, kardiolipin in kolagen. To po­meni, da so samo cepljeni psi napadli svoj lasten fibronektin, ki sodeluje pri obnovi tkiva, razmnoževanju in rasti ce­lic ter razlikovanju med tkivom in orga­ni v živem organizmu.

Cepljeni psi so razvili protitelesa tudi proti lamininu in kolagenu. Laminin so­deluje pri spajanju, širjenju, delitvi, ra­sti in gibanju celic, kar pomeni, da je ce­pivo sposobno uničevati naravne spo­sobnosti celic. Kolagen pa določa struk­turo našemu telesu, ščiti in vzdržuje mehkejša tkiva in jih povezuje z okost­jem, zato ni presenetljivo, da so se v ra­ziskavi CHC-ja leta 1997 na 4.000 psih pri velikem številu psov pojavili proble­mi z gibanjem nedolgo po cepljenju.

 

Mogoče je še najbolj zaskrbljujoče, da so cepljeni psi razvili protitelesa zoper svojo lastno DNK. Ali je po tej raziskavi znanstvena skupnost pozvala k ustavit­vi cepljenj? Ne, rekli so samo, da je tre­ba opraviti še več raziskav, da bi ugotovili ali cepiva lahko povzročajo genet­ske poškodbe, vendar se nadaljnjih ra­ziskav niso lotili.

 

NA UDARU SO TUDI MAČKE

 

Približno v istem času je Ameriško veterinarsko združenje (AVMA) imeno­valo odbor za mačje sarkome, nastale zaradi cepljenja, ki je začel več raziskav z namenom ugotoviti, zakaj v ZDA 160.000 mačk na leto smrtno oboli za ra­kom na mestih za cepljenje. Dejstvo, da lahko cepivo pri mačkah povzroči raka, priznavajo veterinarske organizacije po vsem svetu. Kaj mislite, kakšen je bil na­svet odbora AVMA, veterinarskih orga­nov in vlad? »Nadaljujte s cepljenji, dok­ler ne ugotovimo zakaj naše cepivo ubija mačke in katere mačke so najbolj ogro­žene.«

V ZDA poskušajo problem ublažiti tako, da mačke cepijo v rep ali nogo, da jih lahko amputirajo, ko se pojavi rak.

Avgusta 2003 je strokovna revija Journal of Veterinary Medicine objavila ita­lijansko raziskavo, ki je pokazala, da ce­pivo povzroča raka na mestu cepljenja tudi pri psih.

Splošno priznano je tudi, da cepiva lahko povzročijo avtoimunsko hemolitično anemijo ali AIHA - hitro se razvi­jajočo, običajno usodno bolezen. Brez zdravljenja in pogosto tudi ob zdravlje­nju lahko oboleli umre v mukah v nekaj dneh. Pa vendar nihče ne opozori lastni­kov živali, ki so po nepotrebnem ceplje­ne in le malo lastnikom povedo zakaj, po­tem ko so njihove živali umrle za AIHA.

 

Leta 2000 je odkritja CHC-ja potrdi­la raziskava, ki je pokazala, da so poli­artritis in druge bolezni, kot je denimo amiloidoza, ki prizadene organe psov, povezane s kombiniranim cepivom, ki so ga dajali psom.

Od psov iz te raziskave, ki so imeli težave z zmanjšano pozornostjo, jih je 73,1 % dobilo te težave v prvih treh me­secih po cepljenju. Isti je bil tudi odstotek psov, pri katerih so v treh mesecih po cepljenju (večinoma pa že po nekaj dneh) odkrili epilepsijo, približno isti pa tudi odstotek psov, ki so postali živčni in anksiozni.

 

REDNA CEPLJENJA SO ODVEČ

 

Imunski sistem psov in mačk popolnoma dozori pri šestih mesecih starosti. Če dobijo cepivo modificiranega žive­ga virusa po šestem mesecu starosti, to zadostuje za vse življenje. Če leto kasneje ponovno dobijo to cepivo, protitelesa iz prvega cepiva nevtralizirajo drugo cepivo, tako da je učinek majhen ali pa ga sploh ni.

 

Ameriške veterinarske šole in AVMA so proučili raziskave o tem kako dolgo učinkujejo cepiva. Njihov zaključek, ki so ga objavili, je bil, da so redna letna cepljenja nepotrebna. Priznali so tudi, da cepiva niso povsem varna. Dr. Ron Schultz, vodja patobiološkega oddelka na univerzi Wisconsin in vodilna oseba na tem področju, na to na lep način opo­zarja kolege veterinarje že od osemde­setih let.

 

Dobra novica je, da je na tisoče ljubi­teljev živali že slišalo sporočilo CHC. Člani po vsem svetu uporabljajo pravo hrano kot najboljše naravno preventivno sredstvo proti boleznim. Če se izogibamo predelane hrane za domače živali, minimaliziramo tveganje, ki ga prinaša cepljenje. Nekateri od nas smo se odločili, da svojih živali sploh ne cepi­mo. Naša nagrada so zdravi psi, ki dol­go živijo, pravi Catherine O'Driscoll www.canine-health-concern.org.uk.

PES IN MAČKA PRI ZOBOZDRAVNIKU

živalski zobje so prav tako pomembni kot človeški

 

 

Hišni ljubljenci, predvsem psi, so sicer mesojede živali, a imajo po­vsem drugačne navade od ljudi. Psi ali mačke hrane običajno ne žvečijo. Njihova prehrana je že v osnovi precej drugačna od člove­ške, denimo z manj sladkorja ali brez njega, zato je zobna gniloba redkejši po pojav. Pse in muce nava­dno pestijo drugačne težave, kot sta zobni kamen ali parodontoza. K njima so večinoma nagnjeni psi manjših rasti, medtem ko so pri večjih pogostejši zlomi zob. Ne glede na velikost ali starost pa do­sti psov in celo kakšna muca radi grizejo trde kosti, les ali kamenje, kar nedvomno škoduje zobem.

 

Za­kaj je torej zobozdravnik nadvse pomemben za naše štirinožce? Tudi na živalskih zobeh se nabira zobni kamen, ki vsebuje bakterije, in te povzročajo vnetja dlesni, ali pa se pojavijo mesta, kjer se nabi­rajo ostanki hrane ali celo gnoj. Če tegob ne odpravimo pravoča­sno, lahko zob izpade. Bolečine povzročajo živalim težave pri hranjenju, iz ust se jim lahko širi neprijeten zadah, pri močno napredovani bolezni se močneje slinijo. Infekcija pomeni tudi potencialno nevarnost, da prodrejo bakterije v krvni obtok in med dragim po­vzročijo vnetja ledvic ali srčne za­klopke.

 

Zato je prav, da žival navadimo na nego zob. Pomagamo si z zobnimi ščetkami in različnimi zobnimi kre­mami, izdelanimi posebno za psa ah muco. Običajno vsebujejo na okus prijetne snovi, kajti večini psom in najbrž vsem mačkam je prava umetnost že samo približati se s krtačko. Za najupornejše pse so na voljo tablete za čiščenje zob­nega kamna, vendar lahko nasto­pijo težave: pes jo celo pogoltne, namesto da bi jo zgrizel. Seveda se lahko po pomoč zatečemo k veterinarju, ki bo žival najprej splošno anesteziral, potem pa ji z ultrazvo­kom očistil kamene obloge. Izku­šen zobozdravnik ima na voljo več možnosti zdravljenja, od luščenja in glajenja korenin do parodontalne kirurgije. Na splošno velja, da sta obisk pri zobozdravniku in odstranjevanje zobnega kamna priporočljiva vsaj dvakrat na leto. Še neprimerno večja težava je zlom zoba. Večina veterinarjev ga enači z odprtim zlomom kosti in vsemi posledicami. Zlomljeni zob­ni del se pred škodljivimi vplivi brani z vnetjem in če ne ukrepamo pravočasno, pulpa (splet živcev in žil) odmre, infekcija se razširi, za­radi česar dobi ljubljenček tako imenovani granulom.

 

Živali ne znajo opisati bolečin kot ljudje, ve­likokrat opazimo poškodbo šele, ko priteče nakopičeni gnoj na plan skozi obrazne kosti in naredi rani­co pod očesom. Zaradi občutljivo­sti ustne votline in hitre infekcije moramo takoj poiskati veterinar­sko pomoč! Vsako odlašanje na­mreč zmanjšuje uspeh zdravlje­nja. Če iz kakršnega koli vzroka ni mogoče dobiti veterinarskega zo­bozdravnika, moramo vsaj k splo­šnemu veterinarju, ki bo dal anti­biotik in sredstvo proti bolečinam. Sami nikakor ne dajemo živalim nobenih zdravil, kajti napačna iz­bira je lahko nevarna!

 

INDUSTRIJSKA HRANA ZA DOMAČE ŽIVALI

Psi, mačke in mnoge druge meso­jede živali, ki jih kot hišne ljub­ljenčke hranimo s predelano hra­no iz konzerv ali v obliki briketov, bo­lehajo za številnimi hudimi boleznimi, ki jih ugonabljajo. Lastniki lahko nji­hovo zdravje izboljšajo tako, da jih prehranjujejo z naravno hrano, ki za­hteva žvečenje in je sestavljena predvsem iz surovega mesa ali vsaj surovih kosti z nekaj mesa.

 

Tako začenja svoj članek (ki je povzet v skrajšani obliki) britanski ve­terinar dr. Tom Lonsdale. V osemdese­tih letih se je kot praktik poglobil v epi­demijo s prehrano povezanih bolezni štirinožnih hišnih ljubljenčkov. Od leta 1991 ob velikih nasprotovanjih in celo tožbah vodi kampanjo informiranja jav­nosti o teh problemih, ki jih obravnava v svojih knjigah in na spletni strani www.rawmeatybones.com

 

ZASTRUPLJANJE NA PET NAČINOV

 

Prvih petnajst let svoje delovne dobe sem se kot ve­terinar z diplomo Kraljev­skega veterinarskega kolidža Univerze v Londonu strinjal z ustaljenimi veterinar­skimi mišljenji. Svojim klientom sem svetoval, da lju­bljenčkov ne hranijo z obro­ki, ki jih sami pripravljajo, ker je malo verjetno, da bodo zadeli »ravnotežje« hranlji­vih snovi. Surovo meso je predstavljalo nevarnost za­radi bakterij in nezadostne­ga kalcija, sem pojasnjeval. Kar zadeva kosti, so vsi ve­deli, da so nevarne, ker si živali lahko polomijo zobe in dobijo zaprtje. In kdo je že kdaj slišal, da se mačkam daje kosti?

 

Kakor so bili moji paci­enti raznovrstni po velikosti, starosti, spolu in pasmi, je bila njihova edina skup­na značilnost hranjenje z nezdravo hra­no. Vsi so bili hranjeni z McKonzervami in McBriketi in v vseh primerih brez iz­jeme je bil to razlog, zaradi katerega so živali rabile mojo pomoč. Da, vzrok je tako preprost in dramatičen in to iz na­slednjih razlogov:

 

1. Mehka konzervirana hrana in briketi na osnovi žit ne čistijo zob.

 

Večina lastnikov hišnih ljubljenčkov pa sploh ne ve, da jim morajo ob takšni prehrani čistiti zobe. »Pocasta« hrana se lepi na zobe in hrani bakterije zobne gnilobe. Druga linija obrambe telesa, imunski sistem, gre v akcijo proti bakterijskim napadalcem. Posledica so vnete dlesni, zadah iz gobca in prodiranje bakterij in bakterijskih stru­pov v obtočila, kar povzroča škodo na drugih delih tele­sa. Kako smo zanemarili dej­stvo, da je narava mesojede živali opremila z močnim orodjem za grizenje in trga­nje žilave kože, mišic, kit in kosti, pri čemer si zobe in dlesni ne le brusijo, temveč tudi čistijo in polirajo.

 

2. Psi in mačke nimajo do­volj kakovostnih prebavnih encimov, da bi lahko preba­vili hranljive snovi iz žit in drugih rastlinskih snovi, su­rovih ali kuhanih. Ko se žita kuhajo pri visokih tempera­turah v tovarnah hrane za hišne ljubljenčke, postanejo škrob, beljakovine in maščobe v raz­ličnih stopnjah denaturirani ali toksični. Nezdrava industrijska hrana je prepol­na barvil, konzervansov, sredstev za zadrževanje vlage in še vrste drugih čudnih aditivov, ki so brez vsake prehrambne vrednosti in bolj ali manj tok­sični. Ko v debelo črevo mesojedca pri­dejo toksične hranljive snovi, se absor­birajo v kri in delujejo na razne telesne sestave.

 

3. Slabo prebavljena, nezdrava hra­na na osnovi žit v zadnjem delu debele­ga črevesa hrani veliko populacijo bak­terij, ki izločajo toksine. Notranja čreve­sna stena utegne v stalnem stiku s stru­pi utrpeti resne poškodbe. Nekateri strupi preidejo skozi steno črevesa v kri, ki jih potem raznaša do drugih organov, v katerih povzročajo dodatne probleme.

 

4. Nekateri hišni ljubljenčki kažejo znake slabega zdravja po kratkotrajnem uživanju nezdrave hrane. Ščeneta, na primer, pogosto zbolevajo za kožnimi boleznimi in driskami. Dolgotrajno iz­postavljanje toksinom iz industrijsko pripravljene hrane pripelje do bolezni telesnih organov. Bolni organi ustvarjajo nove toksine, ki prehajajo v krvni obtok in pripomorejo k spirali poslabšanja bolezni.

 

5. Hišni ljubljenčki v glavnem trpijo tiho, saj ne morejo komunicirati z be­sedami. Kadar pa živali prizadenejo že omenjene kategorije strupov, govorica njihovega telesa pozornim lastnikom pove, naj poiščejo pomoč veterinarja. Posamezni veterinarji porečejo: »Stojte! Nehajte ga hraniti z nezdravo hrano.« Žal večina veterinarjev ignorira omen­jene oblike zastrupljanja organizma in zgolj diagnosticira obolenje organov, ki je končna posledica nezdrave hrane. Zdravljenje po navadi vključuje močna zdravila, ki dodajo še eno stopnjo za­strupitve.

Lahko bi se vprašali, kaj je z genetski­mi, nalezljivimi in parazitskimi bolezni­mi, zlomljenimi nogami, drugimi travmatskimi poškodbami in boleznimi v starosti? Seveda so vse to pomembni dejavniki, ki vplivajo na zdravje naših ljubljenčkov mesojedcev. Toda očitno je nesporno, da so ljubljenčki, oslabljeni zaradi toksičnega delovanja nezdrave hrane, toliko bolj dovzetni za druge bolezni in se tudi težje pozdravijo.

 

DOVOLJ!


»Nehajte svojega ljubljenčka hraniti z nezdravo industrijsko hrano« - za dobro živali, človeške ekonomije in naravnega okolja.


Infiltracija industrijske hrane za hišne ljubljenčke je žal eden največjih uspehov poslovnih krogov. Številke o bruto dobičkih pri posamez­nih tipih izdelkov po vsem svetu verjet­no presegajo samo še dobički naftne in­dustrije. Velike družbe so z vsemi sred­stvi promocije in lažne propagande pre­pričale tudi večino mlajših veterinarjev, da priporočajo komercialno hrano za hišne ljubljenčke kot bolj dostopno ob­liko hranjenja živali, ker pač nikoli niso slišali za kakšno drugačno prehranjeva­nje mesojedcev.

 

Kultura nezdrave hrane za hišne lju­bljenčke se širi vse do Ameriške akade­mije znanosti, prek organizacij za dobro­bit živali, društev za vzgojo psov in mačk, časopisov in knjig. Tiskani in elek­tronski mediji, namenjeni lastnikom hišnih ljubljenčkov, plešejo tako kot jim godejo proizvajalci hrane za hišne ljub­ljence. Toda kot aktivni veterinarji, ki zdravimo sedanjo reko bolnih ljubljenč­kov, smo odkrili, da nam naš razum in naše vsakdanje izkušnje govore, da so tako imenovani veterinarski dokazi na­pačni. Začeli smo kopati globlje, iščoč po učbenikih in raziskavah. In povsod smo se spotikali, se opotekali in padali čez nove dokaze o škodljivem delovanju industrijske hrane. (Vir, Misteriji)

PASJI KRVODAJALCI

 

Darovanje krvi v veterinarski medi­cini tudi pri nas ni novost, žal pa je iz različnih vzrokov še vedno redek pojav. To je pravzaprav presenetljivo, saj lastniki živali ne morejo vedeti, kdaj bo darovana kri pomagala ali celo rešila ži­vljenje njihovemu ljubljencu. Še toliko bolj, ker je ne glede na koristnost, med la­stniki psov obveljalo splošno zmotno mne­nje, da odvzem krvi psu škodi. Veterinarji poudarjajo, da to še zdaleč ne drži, če sta le postopek in način odvzema pravilna.

 

Primeren krvodajalec je lahko vsak odra­sel in zdrav pes, star od enega do sedmih let. Pomembno vlogo ima tudi velikost štirinožca. Od te je namreč odvisna količina krvi, ki se jo odvzame. Pri 30 kg težkem psu lahko vzamejo naenkrat do 4 dcl krvi. Znanih je več kot trinajst različnih pasjih krvnih skupin. Te se razlikujejo od člove­ških, zato je tudi uporaba v krvodajalstvu drugačna. Pasja kri namreč ne vsebuje protiteles proti drugim krvnim skupinam. To je še kako praktično in dobrodošlo, če pes dobi infuzijo krvi druge skupine. Takrat ne pride do zavrnitvene reakcije. Krvne skupine najprej preverijo in določijo s komercialnimi testi, še dodatno pa si po­magajo s postopkom, imenovanim navz­križna reakcija. Psu, ki potrebuje kri, naj­prej vbrizgajo samo nekaj mililitrov in po­čakajo na odziv ter reakcijo. Če pride do zavrnitve ob drugi transfuziji, lahko za na­domestilo uporabijo kri drugega daroval­ca.

 

Odvzem pri pasjem darovalcu običajno poteka iz vratne vene ali iz ven na okončinah. Mesto morajo najprej obriti, očistiti in razkužiti. Sam postopek odvzema mora zaradi zaščite krvi pred okužbami poteka­ti sterilno, prav tako pa si pomagajo s transfuzijskim sistemom. Poseg je (sko­raj) neboleč, kar je v veliki meri odvisno tudi od veterinarjevega znanja in prakse. Če je darovalec nemiren, je priporočljivo predhodno uporabi­ti pomirjevalna sredstva.

 

Kri se pasjemu da­rovalcu lahko vza­me nekajkrat na leto in je odvisno od stro­kovnega mnenja veterinarja, ki se poda glede na starost, velikost in splošno zdra­vstveno stanje psa. Potreba po darovalcih krvi je največkrat posledica težjih po­škodb, zaradi katerih pride do večjih izgub krvi, zastrupitve s snovmi, ki preprečujejo strjevanje krvi, nekaterih organskih bole­zni ter notranjih krvavitev. Količina od­vzete oziroma darovane krvi je precej od­visna tudi od števila eritrocitov, ki jih vse­buje. To ugotavljajo z analizami. Večji kot je odstotek eritrocitov v krvi, višja je kon­centracija in zato je potreben tudi manjši odmerek za darovalca in prejemnika. Od­vzeto kri veterinar najprej dobro premeša, s čimer se prepreči strjevanje. Nato jo tri do štiri tedne skladiščijo v vrečkah, ki vse­bujejo sredstvo za preprečevanje strjevanja, pri temperaturah do štiri stopinje Cel­zija, s čimer se obstojnost krvi za uporabo podaljša. Sicer pa je najbolje, da kri žival, ki jo potrebuje, dobi čim prej, saj tista, skladiščena dlje kot štiri tedne, ni več upo­rabna.

 

Ponekod v tujini imajo že prave banke krvi in tudi posebne veteri­narske uslužbence z opremo ter avtomobi­li in lahko na terenu izvajajo prave krvoda­jalske akcije. Obstajajo pa tudi krvne banke pasjih in mačjih kr­vodajalcev.


V Sloveniji za zdaj še nimamo niti temeljitega registra živalskih prostovoljcev, kaj šele krvnih bank. Kmetijsko ministrstvo in VURS pa o tem sploh ne razmišljata. 

 

Mnenje urednice:


Glede na porazno stanje, kako živali živijo na slovenskem se v celoti pridružujem civilni iniciativi, ki predlaga spremembe in dopolnitve zakonodaje v delu ravnanja z živalmi. Kršitelje lahko izuči le visoka denarna kazen, najhujše surovine pa zapor. K temu dodajam še to, da je treba odpreti bistveno več kvalitetnih azilov, uvesti mobilne ambulante za takšne lastnike, ki ne morejo prepeljati živali do veteriranja in ustanoviti tudi t.i. ŽIVALSKO POLICIJO po zgledu ameriške Animal Cops. Od 100 in več tisoč nezaposlenih Slovencev je treba poiskati 100 humanih, srčnih ljudi, ki bi se radi priučili in izpopolnili in jih redno zaposliti za terensko delo, kjer bi kontrolirali, pomagali in opozarjali ljudi na morebitno neprimerno ravnanje z živalmi. 

 

ISKALNIK

E-NOVICE

vpiši e-naslov

KOŠARICA

FaceBook