Največja sladkovodna riba je 3-metrski in do 300 kg težki orjaški azijski som, ki raste celo življenje in doživi tudi 30 let, se drsti enkrat letno. Ta rastlinojeda velikanka plava okoli Bangkoka. Dosedanji svetovni rekord ujetega soma je 2,7 m in 296 kg.

BELUGA je dolga do 9 m, raste vse življenje in doživi 150 let. Izdeluje kaviar, ki spada med antioksidante, saj vsebuje omega 3 maščobe, ki ščitijo pred boleznimi srca (kakor rdeče vino - resveratrol in črna čokolada).

GALAPAŠKA ŽELVA - najstarejša Harriet živi v Avstraliji v Quenslandu in je bila rojena leta 1830. (tudi legvani živijo tako dolgo).

Štirikrat starejša od galapaške želve je SPUŽVA, ki v najbolj hudih pogojih na antarktiki živi že 10.000 let. 

JASTOGI dočakajo tudi do 100 let in tudi rastejo celo življenje.

K I T I 

Prednik kitov in delfinov pakicetus je zgledal kakor volk, preden se je pričel prehranjevati z ribami. Kiti imajo na zadnjem delu telesa zakrnelo nogo (rep). Pod vodo vidijo slabo, zunaj pa zelo dobro. V globinah gledajo z "zvočnimi valovi" - z eholokacijo, ribo ali jato rib pa v 2 sekundah odkrijejo na 1,5 km daleč. 

Kiti se rodijo z repom naprej, dihajo skozi nosnice na vrhu glave, pljuča zelo dobro izkoristijo kisik, saj z enim vdihom vdihnejo 2000 l zraka in so lahko pod vodo tudi do 1 uro. Srce tehta 250 kg, črevo je dolgo 80 m in ima več prekatov, kakor krave in nilski konji, 3 m dolg penis, en testis tehta 1 tono.

Če na vodni površini zagledate veliko plavajočo klado je to kit, ki spi. Telo plava na površini, rep je skrit v vodi. 

Nasedli kit pogine. Če ni v vodi, gravitacija zaradi teže naredi svoje in pride do zadušitve, ker ga stisnejo njegovi lastni organi. 

SINJI kit je največji kit, saj v dolžino lahko meri tja do 30 m in tehta 160 ton.

SIVI kit je največji sesalec, ki pod vodo zdrži do 15 minut in na svoji selitveni poti od Aljaske do Mehike preplava 22.000 kilometrov. Sivi kit ima v življenju le enega mladiča. 

Kit GLAVAČ spada v zobate kite, zraste do 18 m, pri hranjenju se potopi na 1000 m in brez dihanja lahko ostane do 55 minut.

MRKA PLISKAVKA ali t.i. Kit pilot

Zrastejo do 6 m dolžine in tehtajo do 2700 kg, zadržijo dih cca 15 minut, kar je več kot so sposobni drugi delfini ali človek. Imajo 38 zob in čeprav so do ljudi zelo popustljivi, ni pametno hoditi v njihovo bližino. 

PRILEP je majhna ribica, ki se prilepi na večje sesalce. V naravi se prilepijo tudi na delfine, kar je za njih zelo ugodno, saj jim medtem zdravijo razne poškodbe. V akvarijih pa so prilepi za delfine zelo moteči, ker se jih zaradi tega izogibajo drugi delfini. Hecno, a ne?

SLOVENSKE AVTOHTONE PASME

3 pasme konj: lipicanec, posavski konj, slovenski hladnokrvni konj, 4 pasme ovc: belokranjska in istrska pramenka, bovška ovca in jezerska solčavka, cikasto govedo, štajerska kokoš, drežniška koza, krškopoljski prašič in kranjska čebela. Slovenske domorodne pasme so tudi kraški ovčar, istrski in posavski gonič in slovenski planinski gonič. Nekaj od njih si lahko ogledate v ljubljanskem živalskem vrtu.

Poznamo 34 vrst delfinov, spadajo v podred zobatih kitov in s tem v red kitov. Najbolj znane so velike pliskavke in progasti delfin.

Delfini živijo tudi do 50 let in to v vseh morjih sveta. Žal jih 25% ne preživi prvega leta zaradi bolezni, morskih psov in ljudi (ribičev). Na kratki razdalji pred skokom doseže hitrost 40 km/uro.

Njihova telesa so popolnoma prilagojena življenju v vodi. Telo je hidrodinamične oblike, tako da lažje drsi skozi vodo, pred mrazom jih varuje nekaj centimetrov debela plast podkožne tolšče ali maščevja. Razlikujejo se po hrbtni in repni plavuti. Ljudi ne jedo, imajo pa od 50 do 250 smrtonosnih zob (odvisno od vrste), s katerimi zgrabijo spolzek plen, kot so ribe in mehkužci.  Zobje zrastejo le enkrat in rastejo celo življenje. Hranijo se ponoči, hrane ne  žvečijo, temveč jo pogoltnejo.

(Velika pliskavka ima od 76 do 104 stožčastih zob, samci so veliki od 2.4 do 3.8 m in tehtajo okoli 250 kg, samice pa merijo od 2.4 do 3.7 m in tehtajo okoli 190 kilogramov).

Čutila

Delfini vidijo dobro tako v vodi kot tudi izven nje. Plen lahko ujamejo tudi s pomočjo vida. Toda ker je vidljivost v njihovem okolju pogosto zmanjšana, potrebujejo tudi druge čute, ki jim pomagajo pri iskanju hrane in orientaciji v prostoru. Delfini in ostali zobati kiti imajo razvit zelo dovršen sistem za pridobivanje informacij iz okolja s pomočjo sluha. To imenujemo eholokacija (eho: odmev; lokacija: določanje položaja). Temu pogosto rečemo tudi biosonar. Delfin aktivno odda zvok v okolje, zvok pa se nato odbija od različnih predmetov oz. organizmov v okolju in se nato vrne kot odmev, ki ga delfin prestreže in na ta način dobi zelo jasno sliko svojega okolja. Enak princip uporabljajo ljudje pri ladijskih sonarjih in podmornicah. Voh pri delfinih ni razvit, je pa v njihovem življenju zelo pomemben tudi telesni stik.

Delfin celo življenje plava. Ker pa mora načrtovati vsak posamezni vdih, tudi ne spi v celoti, pač pa zapre eno oko in izklopi eno polovico možganov, medtem ko druga polovica možganske hemisfere nadzoruje okolico in skrbi, da žival plava in pazi na morebitne nevarnosti. Vsake 4 ure se polovici zamenjata.

Kotitve

Samci med seboj sklepajo zavezništvo in pazijo drug na drugega. Samice se med seboj družijo v skupine glede na to ali so breje ali ne in ali že imajo mladiča. Brejost traja 1 leto. Mladič pije materino mleko tja do 3. leta. Matere že šest mesecev stare mladiče učijo paritvenih seksualnih poz, tako da jih s plavutjo stimulirajo po telesu. Kotitve mladičev večinoma potekajo pozno pomladi in poleti, kar je povezano z višjimi temperaturami vode. Mladiček pa na svet pride z repom naprej in je takoj zmožen plavanja. Mladički so ob rojstvu dolgi 84 - 140 cm, odvisno od območja. Samica vedno skoti le enega mladiča, za katerega skrbi 3 - 6 let (povprečno okoli 4-5 let). Mladič skoraj vedno plava v tesnem stiku z mamo. Na ta način varčuje z energijo in je tudi manj opazen za morebitne plenilce. Občasno lahko mladič plava tudi ob drugih delfinih, še posebej kadar se mama hrani. Tem delfinom, ki so ponavadi samice, rečemo kar »varuške«. Mladič in mati ostajata v stiku tudi s pomočjo posebnih žvižgov , ki so značilni za vsakega posameznika.

Mladič se ponavadi popolnoma osamosvoji, ko samica skoti novega mladiča. Interval rojstev določene samice je torej približno 4 leta. Mladič ponavadi sesa materino mleko v prvem letu in pol, čeprav je lahko ta doba tudi mnogo daljša. V enem dnevu povprečno zaužije 4 litre mleka. Po prvem letu mladič ponavadi začne loviti plen. Samci spolno zrelost dosežejo pri 10-13 letih, samice pa pri 5 - 12 letih. Samci lahko dosežejo starost 40 - 45 let, samica pa celo več kot 50 let.

Delfini so izjemno bistri, inteligentni, radovedni in družabni sesalci, ki se tudi kregajo in močno zabavajo… Razmišljajo numerično in lahko računajo. So naši partnerji v ohranjanju sveta. Raziskovanja še zdaleč niso zaključena, kakšna bitja so in kaj vse zmorejo.  

… IN KAKŠNE VRSTE SKOKOV OBVLADAJO …

Skoki se pri delfinih delijo na skoke iz praktičnih razlogov in skoke narejene v igri.

1. Skoki iz praktičnih razlogov

Nizki vodoravni skok

Pri nizkem vodoravnem skoku delfini skočijo 30 do 50 cm visoko in nato pristanejo v vodi. Ta način je predvsem značilen za delfina vrste "pliskavka".  Ta način skakanja uporabljajo za lov.

Skok in padec kot hlod

Pri takem skoku se delfin iz vode požene poševno in nazaj vanjo pade z bočno stranjo telesa. Po navadi pri takem skoku ostane repna plavut pod vodo. 

Skok sveča

Delfin skoči iz vode z gobčkom obrnjenim navzgor, nazaj v vodo pa pade v nespremenjenem položaju. S takim skokom se delfinu v prebavilih hrana ugodno namesti.

2. Skoki v igri se razlikujejo po dolžini in izvedbi

Enostavni vodoravni skok

Ko skačejo na ta način plavajo pri največji možni hitrosti. Skočijo tudi do tri metre visoko. Običajno skačejo te skoke ko hočejo delfini narediti vtis na druge (na primer ko se srečata dve jati). Če plavajo v koloni lahko na tak način preskoči enega ali dva pred seboj.

Kompleksni obrat

To so različni obrati narejeni delno v vodi in delno na zraku, hoja z repom po vodi ter držanje glave nad vodo.

Zasledovanje

To je neki način prijateljskega načina lova med delfini. Pri tem veliko skačeta iz vode, pogosteje preganjanec, redkeje lovilec. Med igro tudi komunicirajo.

Čelni napad

Pri tem napadu v igri delfina plavata drug proti drugemu, ko se približata se zadnji trenutek obrneta, ali pa sočasno skočita iz vode. Večkrat se obideta, a včasih vseeno skočita na način sveča, le da ga tukaj uporabita v igri. Redko se skok konča z trčenjem. Je pa najpogostejši skok.

Prosti slog

Največkrat uporabljajo prosti slog pri plavanju za čolnom. Nekateri jahajo valove, drugi pa počno neumnosti v vodi. Pogosto se zaradi ljudi, ki so seveda srečni zaradi delfinov, razigrajo in začno delati najrazličnejše akrobacije.

Jezdenje na valovih

Jezdijo tiste valove, ki se oblikujejo naravno, ob grebenih ali ob obali. Najprej nasedejo val in se postavijo tako, da je repna plavut tam, kjer je največji pritisk.

Obstajajo tudi druge oblike igre, kot je igranje za algami in meduzami, igranje z zračnimi mehurčki ...  

- Čilski ribiči npr. ubijejo 500 delfi­nov na dan. Uporabljajo jih kot vabo za lov na rake. Delfine ime­nujejo norci (tonitas), ker so prijateljsko razpoloženi in jih je lahko ubiti. Če se v mre­že zaplete eden, mu priplava­jo na pomoč drugi in tako tu­di oni postanejo lahek plen. V trinajstih letih so samo ame­riške ribiške ladje ubile 4,8 milijona delfinov. Za predelavo tun, zlasti na Japonskem, v Tajvanu, Šrilanki in Peruju, ubijejo na leto 110.000 delfi­nov, zlasti v Južnem Pacifiku.

- Mednarodno sodišče za varstvo živali je 2. decembra 1991 v Ženevi obsodilo predsednike vlad Japonske, Tajvana, Južne Koreje, ministra italijanske trgovske mornarice, sekcija za  ribištvo ZDA, predsednika vlade Ferskih otokov in svetnika za Ferare v danskem zunanjem ministrstvu, ker so odobrili ribolov s pogonskimi mrežami, kar vsako leto povzroči smrt okrog 5.000.000 delfinov, ki poginejo v najhujših mukah zaradi zadušitve. Zadnja od obtoženih sta odgovorna, da strahotni sadistični poboj poteka pred očmi gledalcev, in tudi otrok.

Stvar je prišla na dan, ko je skupina časnikarjev in snemalcev nepričakovano videla ta dogodek. V sodni dvorani so prikazali posnetke in film. Občinstvo v dvorani je od groze onemelo, ko se je morje pordečilo od krvi nedolžnih delfinov, ki so kričali v smrtnem boju od strahu in bolečin. Od ubijanja pijanim zasledovalcem, moškim, ženskam in otrokom, so brez uspeha skušali pobegniti iz mreže italijanskih srednjemorskih ribičev. Da bi se ne poškodovale njihove dragocene mreže, so delfinom odsekali plavuti in rep ter jih tako pohabljene metali nazaj v morje; tam so se zadušili, ker se niso mogli več dvigniti na površino, da bi spet zajeli zrak.  

Ferski otoki so skupina otokov v Severnem Atlantskem oceanu, med Škotsko na jugu in Islandijo na severozahodu. Od leta 1948 uživajo široko samoupravo na skoraj vseh področjih, izjema so obrambna politika in zunanje zadeve. Uradno spadajo na ozemlje Danske, ki je članica EU. In to naj bi bila civilizirana država!

Mednarodna komisija za kitolov menda išče rešitev za vprašanje iztrebljanja kitov, ki jih vsako leto pobijejo ob Ferskih otokih, saj le ti niso del EU, zato tam ne veljata zakonodaja in politika EU. Poleg tega je Danska, ki je članica Bernske konvencije, v svoji listini o ratifikaciji podala izjavo, da Konvencija ne velja za Grenlandijo in Ferske otoke.

Zato se surovo in krvavo pobijanje delfinov (t.i. kitov pilotov) na Ferskih otokih še vedno ponavlja iz leta v leto. To krvavo klanje med drugimi opravljajo tudi mladi fantje, ki s temi dejanji dokazujejo, da so prešli v svet odraslih. 

V nerazumljivem obredu, ki se odvije vsako leto, tako ubijejo na stotine delfinov. Pogled na krvav zaliv poln razparanih trupel je pretresljiv. 

Za današnji čas nepojmljivo ravnanje si oglej na tem linku:

http://www.youtube.com/watch?v=7dOPnElQqKc&feature=related

Hišni ljubljenci, predvsem psi, so sicer mesojede živali, a imajo po­vsem drugačne navade od ljudi. Psi ali mačke hrane običajno ne žvečijo. Njihova prehrana je že v osnovi precej drugačna od člove­ške, denimo z manj sladkorja ali brez njega, zato je zobna gniloba redkejši po pojav. Pse in muce nava­dno pestijo drugačne težave, kot sta zobni kamen ali parodontoza. K njima so večinoma nagnjeni psi manjših rasti, medtem ko so pri večjih pogostejši zlomi zob. Ne glede na velikost ali starost pa do­sti psov in celo kakšna muca radi grizejo trde kosti, les ali kamenje, kar nedvomno škoduje zobem.

Za­kaj je torej zobozdravnik nadvse pomemben za naše štirinožce? Tudi na živalskih zobeh se nabira zobni kamen, ki vsebuje bakterije, in te povzročajo vnetja dlesni, ali pa se pojavijo mesta, kjer se nabi­rajo ostanki hrane ali celo gnoj. Če tegob ne odpravimo pravoča­sno, lahko zob izpade. Bolečine povzročajo živalim težave pri hranjenju, iz ust se jim lahko širi neprijeten zadah, pri močno napredovani bolezni se močneje slinijo. Infekcija pomeni tudi potencialno nevarnost, da prodrejo bakterije v krvni obtok in med dragim po­vzročijo vnetja ledvic ali srčne za­klopke.

Zato je prav, da žival navadimo na nego zob. Pomagamo si z zobnimi ščetkami in različnimi zobnimi kre­mami, izdelanimi posebno za psa ah muco. Običajno vsebujejo na okus prijetne snovi, kajti večini psom in najbrž vsem mačkam je prava umetnost že samo približati se s krtačko. Za najupornejše pse so na voljo tablete za čiščenje zob­nega kamna, vendar lahko nasto­pijo težave: pes jo celo pogoltne, namesto da bi jo zgrizel. Seveda se lahko po pomoč zatečemo k veterinarju, ki bo žival najprej splošno anesteziral, potem pa ji z ultrazvo­kom očistil kamene obloge. Izku­šen zobozdravnik ima na voljo več možnosti zdravljenja, od luščenja in glajenja korenin do parodontalne kirurgije. Na splošno velja, da sta obisk pri zobozdravniku in odstranjevanje zobnega kamna priporočljiva vsaj dvakrat na leto. Še neprimerno večja težava je zlom zoba. Večina veterinarjev ga enači z odprtim zlomom kosti in vsemi posledicami. Zlomljeni zob­ni del se pred škodljivimi vplivi brani z vnetjem in če ne ukrepamo pravočasno, pulpa (splet živcev in žil) odmre, infekcija se razširi, za­radi česar dobi ljubljenček tako imenovani granulom.

Živali ne znajo opisati bolečin kot ljudje, ve­likokrat opazimo poškodbo šele, ko priteče nakopičeni gnoj na plan skozi obrazne kosti in naredi rani­co pod očesom. Zaradi občutljivo­sti ustne votline in hitre infekcije moramo takoj poiskati veterinar­sko pomoč! Vsako odlašanje na­mreč zmanjšuje uspeh zdravlje­nja. Če iz kakršnega koli vzroka ni mogoče dobiti veterinarskega zo­bozdravnika, moramo vsaj k splo­šnemu veterinarju, ki bo dal anti­biotik in sredstvo proti bolečinam. Sami nikakor ne dajemo živalim nobenih zdravil, kajti napačna iz­bira je lahko nevarna!

Psi, mačke in mnoge druge meso­jede živali, ki jih kot hišne ljub­ljenčke hranimo s predelano hra­no iz konzerv ali v obliki briketov, bo­lehajo za številnimi hudimi boleznimi, ki jih ugonabljajo. Lastniki lahko nji­hovo zdravje izboljšajo tako, da jih prehranjujejo z naravno hrano, ki za­hteva žvečenje in je sestavljena predvsem iz surovega mesa ali vsaj surovih kosti z nekaj mesa.

Tako začenja svoj članek (ki je povzet v skrajšani obliki) britanski ve­terinar dr. Tom Lonsdale. V osemdese­tih letih se je kot praktik poglobil v epi­demijo s prehrano povezanih bolezni štirinožnih hišnih ljubljenčkov. Od leta 1991 ob velikih nasprotovanjih in celo tožbah vodi kampanjo informiranja jav­nosti o teh problemih, ki jih obravnava v svojih knjigah in na spletni strani www.rawmeatybones.com

ZASTRUPLJANJE NA PET NAČINOV

Prvih petnajst let svoje delovne dobe sem se kot ve­terinar z diplomo Kraljev­skega veterinarskega kolidža Univerze v Londonu strinjal z ustaljenimi veterinar­skimi mišljenji. Svojim klientom sem svetoval, da lju­bljenčkov ne hranijo z obro­ki, ki jih sami pripravljajo, ker je malo verjetno, da bodo zadeli »ravnotežje« hranlji­vih snovi. Surovo meso je predstavljalo nevarnost za­radi bakterij in nezadostne­ga kalcija, sem pojasnjeval. Kar zadeva kosti, so vsi ve­deli, da so nevarne, ker si živali lahko polomijo zobe in dobijo zaprtje. In kdo je že kdaj slišal, da se mačkam daje kosti?

Kakor so bili moji paci­enti raznovrstni po velikosti, starosti, spolu in pasmi, je bila njihova edina skup­na značilnost hranjenje z nezdravo hra­no. Vsi so bili hranjeni z McKonzervami in McBriketi in v vseh primerih brez iz­jeme je bil to razlog, zaradi katerega so živali rabile mojo pomoč. Da, vzrok je tako preprost in dramatičen in to iz na­slednjih razlogov:

1. Mehka konzervirana hrana in briketi na osnovi žit ne čistijo zob.

Večina lastnikov hišnih ljubljenčkov pa sploh ne ve, da jim morajo ob takšni prehrani čistiti zobe. »Pocasta« hrana se lepi na zobe in hrani bakterije zobne gnilobe. Druga linija obrambe telesa, imunski sistem, gre v akcijo proti bakterijskim napadalcem. Posledica so vnete dlesni, zadah iz gobca in prodiranje bakterij in bakterijskih stru­pov v obtočila, kar povzroča škodo na drugih delih tele­sa. Kako smo zanemarili dej­stvo, da je narava mesojede živali opremila z močnim orodjem za grizenje in trga­nje žilave kože, mišic, kit in kosti, pri čemer si zobe in dlesni ne le brusijo, temveč tudi čistijo in polirajo.

2. Psi in mačke nimajo do­volj kakovostnih prebavnih encimov, da bi lahko preba­vili hranljive snovi iz žit in drugih rastlinskih snovi, su­rovih ali kuhanih. Ko se žita kuhajo pri visokih tempera­turah v tovarnah hrane za hišne ljubljenčke, postanejo škrob, beljakovine in maščobe v raz­ličnih stopnjah denaturirani ali toksični. Nezdrava industrijska hrana je prepol­na barvil, konzervansov, sredstev za zadrževanje vlage in še vrste drugih čudnih aditivov, ki so brez vsake prehrambne vrednosti in bolj ali manj tok­sični. Ko v debelo črevo mesojedca pri­dejo toksične hranljive snovi, se absor­birajo v kri in delujejo na razne telesne sestave.

3. Slabo prebavljena, nezdrava hra­na na osnovi žit v zadnjem delu debele­ga črevesa hrani veliko populacijo bak­terij, ki izločajo toksine. Notranja čreve­sna stena utegne v stalnem stiku s stru­pi utrpeti resne poškodbe. Nekateri strupi preidejo skozi steno črevesa v kri, ki jih potem raznaša do drugih organov, v katerih povzročajo dodatne probleme.

4. Nekateri hišni ljubljenčki kažejo znake slabega zdravja po kratkotrajnem uživanju nezdrave hrane. Ščeneta, na primer, pogosto zbolevajo za kožnimi boleznimi in driskami. Dolgotrajno iz­postavljanje toksinom iz industrijsko pripravljene hrane pripelje do bolezni telesnih organov. Bolni organi ustvarjajo nove toksine, ki prehajajo v krvni obtok in pripomorejo k spirali poslabšanja bolezni.

5. Hišni ljubljenčki v glavnem trpijo tiho, saj ne morejo komunicirati z be­sedami. Kadar pa živali prizadenejo že omenjene kategorije strupov, govorica njihovega telesa pozornim lastnikom pove, naj poiščejo pomoč veterinarja. Posamezni veterinarji porečejo: »Stojte! Nehajte ga hraniti z nezdravo hrano.« Žal večina veterinarjev ignorira omen­jene oblike zastrupljanja organizma in zgolj diagnosticira obolenje organov, ki je končna posledica nezdrave hrane. Zdravljenje po navadi vključuje močna zdravila, ki dodajo še eno stopnjo za­strupitve.

Lahko bi se vprašali, kaj je z genetski­mi, nalezljivimi in parazitskimi bolezni­mi, zlomljenimi nogami, drugimi travmatskimi poškodbami in boleznimi v starosti? Seveda so vse to pomembni dejavniki, ki vplivajo na zdravje naših ljubljenčkov mesojedcev. Toda očitno je nesporno, da so ljubljenčki, oslabljeni zaradi toksičnega delovanja nezdrave hrane, toliko bolj dovzetni za druge bolezni in se tudi težje pozdravijo.

DOVOLJ!

»Nehajte svojega ljubljenčka hraniti z nezdravo industrijsko hrano« - za dobro živali, človeške ekonomije in naravnega okolja.

Infiltracija industrijske hrane za hišne ljubljenčke je žal eden največjih uspehov poslovnih krogov. Številke o bruto dobičkih pri posamez­nih tipih izdelkov po vsem svetu verjet­no presegajo samo še dobički naftne in­dustrije. Velike družbe so z vsemi sred­stvi promocije in lažne propagande pre­pričale tudi večino mlajših veterinarjev, da priporočajo komercialno hrano za hišne ljubljenčke kot bolj dostopno ob­liko hranjenja živali, ker pač nikoli niso slišali za kakšno drugačno prehranjeva­nje mesojedcev.

Kultura nezdrave hrane za hišne lju­bljenčke se širi vse do Ameriške akade­mije znanosti, prek organizacij za dobro­bit živali, društev za vzgojo psov in mačk, časopisov in knjig. Tiskani in elek­tronski mediji, namenjeni lastnikom hišnih ljubljenčkov, plešejo tako kot jim godejo proizvajalci hrane za hišne ljub­ljence. Toda kot aktivni veterinarji, ki zdravimo sedanjo reko bolnih ljubljenč­kov, smo odkrili, da nam naš razum in naše vsakdanje izkušnje govore, da so tako imenovani veterinarski dokazi na­pačni. Začeli smo kopati globlje, iščoč po učbenikih in raziskavah. In povsod smo se spotikali, se opotekali in padali čez nove dokaze o škodljivem delovanju industrijske hrane. (Vir, Misteriji)