PORTAL ZA KVALITETNO ŽIVLJENJE

Sveta ne moremo spremeniti,
sebe pa lahko!

ČUDEŽNI ČLOVEK

Bitje vrste Homo sapiens je zgrajeno iz 100 milijard celic, kar je vsaj tisočkrat več, kot je zvezd v Mlečni cesti. Pravi čudež je, da to nepredstavljivo število biokemijskih tovarnic oblikuje edinstveno delujoče telo, ki se lahko odzove v delčku sekunde. Tako pri enem sa­mem preprostem položaju roke deluje več 100 mišic. Možgani morajo natančno uskladiti mišice in čutila, pljuča vsrkajo več zraka, srce hitreje črpa kri, da bi mišice dobile dovolj goriva in kisika, čutila pa nenehno zaznavajo informacije iz okolice. Človeško telo: skrajno zapleten sistem, ki se upravlja, oskrbuje in zdravi sam. Sistem, ki ima za seboj 500 milijonov let evolucije.

 

Fotografu in novinarju Alexandru Tsiarasu iz New Yorka je uspelo prikazati vpogled v človeško telo. Po posebnem postopku je združeval rentgenske posnetke, posnetke računalniške tomografije in magnetne reso­nance. Podatke je dopolnil s slikami, zajetimi z elektronskim mikroskopom, ki jih je obdelal z uporabo posnetih filmskih sekvenc in progra­ma za tridimenzionalno ilustracijo, ki ga je razvil sam.

 

G I B A N J E - Gibljivi po zaslugi mišic, tetiv in sklepov

Kosti dajejo telesu oporo in postavo. Zdržijo velikanske obremenitve, kot lobanja ščitijo možgane in kot rebra srce in pljuča. Shranjujejo številne minerale in pomagajo pri gradnji krvnih celic. Okostje je gibljivo, saj so kosti med seboj povezane s sklepi in tetivami, premi­kajo pa jih mišice. Te so zgrajene iz svežnjev vlaken, iz celic, v katerih delujejo drobceni molekularni motorji. Človeški gibalni sistem je neizmerno prilagodljiv: če človek redno vadi, se masa kosti, pred­vsem pa mišic povečuje. Pri pomanjkanju obremenitve, s čimer se srečujejo predvsem astronavti v breztežnostnem prostoru, pa se začneta kostna gostota in mišična masa zmanjševati. 

 


K R M I L J E N J E - Najzahtevnejše podatkovno omrežje

Dolžina živčnih vlaken v telesu znaša kar 780.000 kilometrov. Več kot 100 milijard živčnih celic je med seboj povezanih z bilijo­ni kontaktnih mest, imenovanih sinapse. Iz tega nastane več kombinacijskih možnosti, kot je atomov v vesolju. Po živčnem sistemu, tako z živčnimi signali kot s hormoni, ki te signale prenašajo, možgani komunicirajo s telesom. S čutili zaznavajo okolico, upravljajo mišice in nadzorujejo procese v tkivih. Možgani nadzorujejo vse procese, se učijo jezika in pomnijo izkušnje, s čimer prispevajo k človekovi ustvarjalnosti in mu posredujejo sliko zunanjega sveta. Kot edinstveno in edino živo bitje na Zemlji se človek zaveda svoje lastne umrljivosti.

 

O S K R B A - Sistem, ki se ohranja sam

Skoraj vse, kar človeško telo potrebuje, si iz surovin naredi samo, saj iz hrane pridobiva tvarino tako za izgorevanje kot za gradnjo same­ga sebe. Kar skozi usta, požiralnik in želodec doseže črevo, se tam razstavi v molekule, ki jih vpijejo črevesne resice, od koder prispejo v kri. Močan tok krvnega obtoka (levo), ki ga poganja srce, pošilja hranljive snovi po vsem organizmu. Iz dela teh snovi, predvsem beljakovin, izdelujejo celice telesni material, iz drugih, najpogosteje sladkorja in maščob, pa celice v kombinaciji z vdihnjenim kisikom pridobivajo energijo. Česar telo ne potrebuje, izloči skozi črevesje, kožo in ledvice. Po zaslugi jeter, posebne kemijske tovarne, telo obračuna tudi z zaužitimi strupi. In če ni preveč poškodovano, ko se denimo zlomi kost ali opraska koža, se lahko pozdravi samo.

 

R A Z V O J - Program, ki ustvarja življenje

Po združitvi jajčeca in semenčice se sproži proces, iz katerega bo v nekaj mesecih zrasel nov človek. Po približno 30 urah se začne oplojeno jajčece deliti, število celic se podvoji vsakih 20 ur. Po pe­tih ali šestih dneh se zarodek ugnezdi v maternici, kjer dobi vse potrebno z materino krvjo. Vse celice razvijajočega se človeka vsebujejo enak dedni material. Toda aktivirajo se samo določeni geni, zato različne celice izdelujejo različne beljakovine, ki tvorijo različne forme in omogočajo različne funkcije. Prav ta raznolikost omogoča nastanek tkiv, iz katerih nastanejo določeni organi. Tako se po 20 dneh že tvorijo zasnove za jetra, srce, pljuča, želodec, oblikovati se začnejo tudi možgani. Kmalu zatem lahko prepoznamo zasnove rok in nog, osem tednov po oploditvi pa ima zarodek izob­likovano osnovno strukturo skoraj vseh organov.

 

R A Z M N O Ž E V A N J E – Ljubezen pomaga preživeti smrt

Ko se človeka spolno združita, gledano biološko ni to nič drugega kot to, da se naj­deta dve celici, iz katerih bo nastal nov človek. Če je združitev uspešna, bosta vsaj dve od mnogih milijard celic, ki s smrtjo telesa propadejo, postali nesmrtni. Za spolni odnos pa se morata partnerja seveda naprej srečati. Kaj žensko in moškega medsebojno privlači, kaj se dogaja med dvorjenjem in kakšno vlogo igra pri zaIjubljanju biokemija, nam lahko danes raziskovalci zelo dobro opišejo. Tako lahko razložijo, kaj vpliva na izbor partnerja: ženske iščejo najboljše gene in zanesljive­ga skrbnika za svojega še nerojenega otroka, moški pa so nagnjeni k temu, da bi svoj genetski material »podtaknili« čim večjemu številu partnerk.

 

Z A Š Č I T A - Obramba z veliko orožarno

Gorje, če uspe tujemu živemu bitju prispeti v človeško telo, če prodrejo povzročitelji bolezni  skozi poškodovano kožo, sluznico pljuč ali skozi pre­bavni sistem. Brez učinkovite obrambe bi bili tedaj izgubljeni, saj bi se vi­rusi in bakterije v naši notranjosti svobodno množili, dokler telo ne bi pro­padlo. Naš imunski sistem aktivira fagocite, ki strmoglavijo na vsiljivce, ali pa jih spremeni v biokemične bombe, ki uničijo armado bolezenskih povzročiteljev. V obrambo lahko telo pošlje tudi limfocite, ki s prefinjenim molekularnim orodjem patruljirajo med celicami v vezivnem tkivu, pred­vsem v limfnih vozlih in limfnem obtoku (prikazan belo), imenovanem tudi »kanalu za odvodnjavanje« iz katerega najprej odstranijo bolezenske povzročitelje.

 

PODPORA SISTEMU

pokončna hoja je človeku prinesla tudi nekatere slabosti

 

 

NAPREDEK: Človeku podobne gorile imajo ozko in dolgo medenico, kratke noge v obliki črke O, zato je težišče njihovega telesa pri pokončni drži premaknjeno daleč naprej (na fotografiji levo: skelet gorile). Pri ljudeh pa glava, hrbtenica v obliki dvojnega S, kratka in široka medenica in takoj podnjo postavljene noge v obliki črke Y tvorijo pokončno os, ki kot steber podpira telesno maso in jo prenaša, ne da bi pri tem porabila preveč energije, neposredno na stopala. 

 

KOMPAKTEN MATERIAL, iz katerega je zgrajena človeška kost, je vsaj dvakrat trši od granita in vsaj enako odporen proti lomljenju kot lito železo. Pa vendar, človeški skelet obsega samo 12 odstotkov skupne telesne mase.

Kosti ne samo podpirajo telo, ampak skrbijo tudi za shranjevanje mineralov, kot so kalcij in različni fosfati. V kostnem mozgu, tkivu, ki napolnjuje mozgovno votlino v kosteh, se proizvajajo krvne ce­lice. Na dan jih lahko brez težav nastane kar pet milijard. Mastno tkivo kostne­ga mozga proizvaja rdeča krvna telesca (eritrocite) za transport kisika, krvne ploščice (trombocite) za koagulacijo in bela krvna telesca (levkocite) za podporo imunskemu sistemu.

Struktura kosti spominja na struktu­ro spužve. Največji sklep v človeškem telesu je kolenski, imeno­van tudi "pravi". Da bi konci kosti, ki se srečujejo in svobodno gibljejo, lahko na stikališču dobro drseli, so prekriti s hrustancev, elastičnim podpornim tki­vom. V nasprotju z njimi so "nepravi" sklepi, denimo med vretenci v hrbtenici, povezani s tkivom in so pri gibanju do­dobra omejeni.

Prostor med kostmi je napolnjen s sinovijalno tekočino, snovjo za podmazovanje, ki se nenehno obnavlja. V njej najdemo hranljive snovi za hrustanec in tudi fagocite, ki odstranjujejo bakterije in ostanke stalne obrabe kosti. Vse je ob­dano z membrano, nežno kožico, ki služi kot mejna površina in sklepno kapsulo iz vlaknastega tkiva, ki krepi že tako močne vezi.

 

Posoda za možgane in zavest

8 možganskih, 15 ličnih in 6 slušnih kosti sestavlja lobanjo in ščiti občutljive možgane ter tvori prostor za čutila in da­je oporo zobovju. Sklenina, od zunaj vid­na zobna preobleka, je sestavljena iz kalci­jevega fosfat-hidroksil apatita, ki je najtrša snov v človeškem tele­su.

 

 

Orodjarjevo orodje

Z vedno bolj razvitimi možgani je začel človek z rokami izdelovati orodje in preoblikovati okolico, kar ga je hitro ločilo od živali. Človek lahko razmakne palec in prste zapre v tako imenovani precizni prijem. Mišice, ki skupaj s tetiva­mi premikajo prste na roki, ležijo pritrjene na podlahti, saj bi bila roka, polna mišic in tetiv, brezoblična in neuporabna kot filigransko orodje. S takšno konstrukcijo so sklepi roke vitki in gibčni.

 

 


Obok, ki nas nosi

Pri hoji se človeško stopalo premika tako, da se gib začne pri peti, nadaljuje prek zunanje strani stopala do stopalnih blazinic in ne nazadnje do prstov. Za človeško stopalo je značilen stopalni obok. Če so mišice in tetive oslabljene, se višina oboka zmanjša, pos­ledica je ploska noga in udrto ali razmaknjeno stopalo.

 


Kostna sestavljanka

Človeški skelet sestavlja 206 kosti, ki so spojene s hrustancem, vezmi, tetivami in mišicami. Delijo se na plos­ke (na primer kosti lobanje, rebra, prsnica in lopatice), cevaste (na primer kosti rok in nog), kratke (na primer kosti zapestja) in nepravilne kosti (na primer hrbtenična vreten­ca). Ramenski obroč sestav­ljata ključnica in lopatica, ki sta z mišicami in vezmi po­vezani s trupom, kar mu daje veliko gibljivost. Najgibljivejši sklep človeškega telesa je ra­menski. Zgradba prsnega koša, v nor­malnih primerih iz 12 parov reber, omogoča telesu skupaj z medrebrnimi mišicami spreminjanje volumna tako, da lahko zrak potuje v pljuča ali iz njih. Hrbtenica, kolčni sklepi in kolena imajo zelo močno konstrukcijo, kajti le tako lahko vzdržijo obreme­nitve, ki so posledica pokončne drže. Na žalost se nenehno obrabljajo, kar v starosti povzroča marsikate­ro tegobo, zlasti v predelu kolkov. Koleno je največji in najpomembnejši sklep v človeškem telesu, pri iztegovanju noge prenaša mišično moč prek tetiv in vezi s steg­nenice na golenico.

 

Lahka konstrukcija

Stegnenica (cevasta kost) daje največjo stabilnost pri najmanjši porabi ma­teriala. Sestavljena je iz masivne stene in cevne votline, ki je napolnjena z maščobno bogatim kostnim mozgom. V votlih prostorih spužvaste kostne strukture je svoje mesto našel rdeč kostni mozeg, kjer se rojevajo celice krvnega in imunskega sistema.  

ALI STE VEDELI ...

kako neverjeten je človek ...

 

- Da se brez mišic ne bi mogli smejati, govoriti ali mežikati. 34 obraznih mišic nam omogoča poljub, 200 mišic pa dela kadar hodimo.

 

- Da sta za krepitev mišic odgovorni dve beljakovini aktin in miozin in več kot delamo z mišicami, bolj se krepijo. A da bi mišice sploh delale, mora priti do njih signal iz možganov.

 

- Da smo sestavljeni iz 206 kosti, ki predstavljajo 15% telesne teže.

 

- Da je v kosteh mozeg, ki vsebuje kalcijev fosfat in kolagen, ter da so zaradi tega kosti živa stvar in se obnavljajo in imajo čudodelno moč celjenja, za razliko od sklepov, ki se obrabljajo.

 

- Da je naša črevesna sluznica velika cca 400 m2. 

 

- Da so možgani sestavljeni iz 80% iz vode.

 

- Da so možgani glavni center za čisto vse. Da nas definirajo. To smo mi! Moški imajo večje možgane, ženski možgani pa imajo večjo površino. Možgani so omrežje milijarde nevronov, ki se ne obnavljajo (po hudih poškodbah npr.).

 

- Da električni impulzi potujejo po nevronih s hitrostjo 320 km/h. 

 

- Da možgani nadzirajo nas ali pa mi njih in da lahko sami spreminjamo aktivnost možganov ter da se med meditacijo poveča leva stran corteksa. 

 

- Da je srce naš motor z zmogljivostjo 0,0015 KM in le za pest velika mišica, ki v praznem stanju tehta cca 300 do 350 g.  

 

- Da srce na dan prečrpa 9000 litrov krvi, v vsem človekovem življenju pa približno 247.000.000 litrov krvi.

 

- Da je koža najtežji človekov organ (cca 4 kg) in predstavlja sedmino njegove skupne teže, njena površina pri odraslem človeku meri približno 1,6 do 2 m, debelina pa se giblje od 0,5 do 4,0 mm. Poleg tega, da nas koža ščiti pred mrazom, izsušitvijo, poškodbami, vročino in tvori zid pred strupenimi snovmi je hkrati tudi čutilo z neverjetno velikim številom rahločutnih živčnih celic. Je pa tudi vizitka s katero se predstavimo ljudem in ki izdaja številne informacije. Starost, zdravstveno stanje in občasno tudi čustveno stanje. Torej, bodite pazljivi, kaj nanašate nanjo!

 

- Da imamo najdebelejšo kožo na komolcu (1 mm) na dlaneh in stopalih pa pol tanjšo, najtanjšo pa okrog oči in na vratu. Povrhnjica (epiderma) se neprenehoma obnavlja. Kozmetične preparate, ki so agresivni in ki kožo izsušujejo, zavrzite in uporabljajte vlažilne sestavine. 

 

- Da je notranja površina pljuč 70 m2, njihova pomembna funkcija pa izločanje do 600 različnih plinastih snovi, zato delujejo kot nekakšna »druga« jetra.

 

- Da med dnevom preteče čez naš nos in grlo okoli 10.000 litrov zraka.

 

- Da v enem dnevu pride v naše celice po hemoglobinu okoli 600 litrov kisika, da ob dihanju v celicah nastane okoli 500 litrov ogljikovega dioksida.

 

- Da so rdeče krvničke/eritrociti najštevilnejše celice v človeškem telesu. Vsaka osma celica je eritrocit.

 

- Da je v našem telesu skoraj 96.000 kilometrov žil.

 

- Da želodec dnevno proizvede do 2 litra kisline, ki je tako močna, da lahko razžre tudi britvico.

 

- Da moški vsako sekundo proizvede 1000 spermijev, na dan pa 300.000 milijonov, kar se sliši veliko, a ob ovulaciji ko se sprosti cca 400 jajčec, le 1 spermij pride do jajčeca in ga oplodi. 20 ur po oploditvi se jajčece razdeli na polovico.

 
- Da imata jajčece in spermij le polovico človekovega zapisa, preostalo je DNK.


- Da embrio (kakor ga imenujemo do 9. tedna po oploditvi) do rojstva zraste 5000 krat.

 

- Da fetus v 24. tednu že sliši.

 

- Da brez vode človek ne preživi niti enega tedna, da voda v našem telesu predstavlja 60% telesne mase, 70% možganov, 80% krvi. 

 

REVITALIZACIJA TELESA

 

- Vsakih sedem let se fizično telo celo povsem obnovi.

 

- Skoraj vse celice v našem telesu se zamenjajo v sed­mih mesecih.

 

- Vsako leto se zamenja več kot 98 odstotkov vseh atomov v človeškem telesu.

 

- Vsake tri mesece se zamenjajo tudi vse molekule DNK, ta vir inteli­gence vsake celice,

  ki upravlja in obnavlja ves organizem, in v istem času se povsem obnovi tudi okostje.

 

- V dveh mesecih se povsem zamenjajo celice jeter, medtem ko se večina kalcijevih in

  fosforjevih kristalov, ki sestavljajo okostje, pojavi in izgine že v nekaj mesecih.

 

- Koža za popolno obnovo potrebuje približno en mesec.

 

- Maščobne celice se zamenjajo vsake 3 tedne.

 

- Celice v želodčni steni se zamenjajo približno v petih dneh.

 

- Črevesna sluznica pa se spreminja in obnavlja iz trenutka v trenutek med samim procesom

  prebave hrane. 

MOŽGANI SO HOLOGRAM

znanstveniki Polja pravijo, da živimo v holografskem univerzumu

 

 

Karl H. Pribram (roj.1919) je celo življenje posvetil razisko­vanju skrivnosti v zvezi z organizacijo možganov, zaznavanja in zavesti. Izšo­lal se je kot nevrokirurg, a ga je bolj zani­malo eksperimental-

no delo in je postal profesor na Stanfordu, kjer je opravil pionirsko delo o možganski skorji. Nje­gov laboratorij je med prvimi odkril lo­kacije kognitivnih procesov, čustev in motivacije v možganih.

 

Ali model holograma, tridimen­zionalne fotografije, ki nasta­ne s pomočjo laserskih žarkov, lahko pojasni uganko, s katero se že dolgo ubadajo znanstveniki, kako se informacije porazdeljujejo in skladiš­čijo v možganih? To teorijo, utemelje­no na načelih kvantnega polja ničte točke, zagovarja dr. Karl Pribram, znani nevropsiholog s Stanfordske univerze, ki je leta 2006 o tem spregovoril na londonski konferenci Ikone Polja.

 

Pribram je med raziskovanjem mož­ganov prišel do spoznanja o holografski naravi stvarnosti, ko je poskušal razrešiti uganko, kako in kje so uskladiščeni spomini v možganih.

 

Že desetletja nazaj so raziskave kazale na to, da spo­mini niso omejeni na specifično lokaci­jo, temveč so razpršeni po vseh možga­nih. Ugledni ameriški nevropsiholog Karl Lashley je v dvajsetih letih prejšnje­ga stoletja v nizu poskusov ugotovil, da z nobenim odstranjenim delom možga­nov pri podgani ne more izbrisati njene­ga spomina o izvajanju kompleksnih na­log, ki se jih je naučila pred operacijo.

 

CELOTA V VSAKEM DELU

Dolgo nihče ni mogel določiti meha­nizma, ki bi pojasnil to zagonetno nara­vo skladiščenja spomina »celote v vsakem delu«, dokler ni Karl Pribram v šestdesetih letih naletel na koncept holografije in v njem našel razlago, ki so jo iskali raziskovalci možganov. Hologram je tridimenzionalna foto­grafija, ki nastane s pomočjo laserskih žarkov. Značilnost holograma je, da na filmu, skozi katerega je bil projiciran la­ser, če ga prerežemo na polovico in vsa­ko polovico osvetlimo z laserjem, nasta­neta dve enaki podobi celotne prvotne slike. Če ti dve polovici spet prerežemo in vsak del osvetlimo, dobimo štiri po­dobe prvotne slike itn. Torej vsak delček holograma vsebuje v sebi celoto oziro­ma informacijo o celoti.

Pribram meni, da spomini niso kodirani oziroma zapisani v nevronih ali majhnih skupinah nevronov, temveč v vzorcih živčnih impulzov, ki preple­tajo celotne možgane na enak način kot vzorci svetlobne interference laserjev osvetljujejo celoten film, ki vsebuje holografsko sliko. Z drugimi besedami, Pribram trdi, da so možgani sami hologram.

 

Pribramova teorija ravno tako pojasni, zakaj lahko človeški možgani uskla­diščijo toliko spominov na tako majhnem prostoru. Ocenjujejo, da si človeški možgani v povprečnem človeškem živ­ljenju lahko zapomnijo okoli 10 milijard informacij!

 

Podobno so za holograme odkrili, da imajo osupljivo kapaciteto za shranjevanje informacij: zgolj s spremi­njanjem kota, pod katerim dva laserja zadeneta fotografski film, je mogoče po­sneti veliko število slik na isti površini. Na enem kubičnem centimetru filma je prav tako lahko 10 milijard informacij! Naša fantastična sposobnost, da iz ogromnega skladišča spominov hitro potegnemo poljubno želeno informaci­jo, postane bolj razumljiva, če vemo, da možgani delujejo po holografskih načelih. V luči Pribramovega holografskega modela možganov pa postane bolj razu­mljiva tudi zmožnost naših možganov, da nenehno naviranje frekvenc, ki jih prejemajo prek čutil (svetlobne frekven­ce, zvočne frekvence itd.), prevajajo v konkretni svet naših zaznav. Izvrstno kodiranje in dekodiranje frekvenc pa je ravno značilnost holograma. Tako kot hologram deluje kot svojevrstna leča, prevajalna naprava, ki lahko pretvori navidezno zamegljene frekvence v jas­no sliko, možgani prav tako vsebujejo neke vrste lečo in po holografskih nače­lih matematično pretvarjajo frekvence, ki jih sprejemajo prek čutil v notranji svet naših zaznav.

 

MOŽGANI SO HOLOGRAFSKI PREVAJALEC

Karl Pribram je na konferenci v Lon­donu to nazorno pokazal s praktično predstavitvijo. V projektor je vstavil diapozitiv s fotografijo nogometaša in jo prikazal na zidnem zaslonu. Nato je iz projektorja izvlekel lečo. Slika na zaslo­nu se je spremenila v gmoto nefokusirane svetlobe in barve. To, je dejal, je holo­gram, ko vsaka točka na zaslonu spre­jema informacije od vsake točke od diapozitiva. Nato je snel svoja očala in jih podržal pred snopom luči pro­jektorja. Na zaslonu sta se pojavila dva dovršena dvojnika slike na dia­pozitivu. Seveda pa ni pomembno, je dejal, koliko parov očal uporabimo; vsaka leča ustvari dovršeno identično sliko. In leče v naših očeh so kakor leče v teh očalih. Brez oči bi obstajal le hologram, sedaj pa vidimo projek­cije, ki jih ustvarjajo leče v naših očeh.

 

Kar vidimo s svojimi očmi, torej ni nujno prava resničnost. Vsakdo vidi, skozi prizmo svojega lastnega vide­nja, medtem ko je prava stvarnost skrita v ozadju, v vseprisotni duhovni energiji, ali z jezikom sodobne znanosti, v kvantnem polju ničte točke.

 

Pribramovo mišljenje, da lahko na­ši možgani na podlagi inputa iz po­dročja frekvenc matematično zgradijo grobo materijo, je eksperimentalno podprlo precej resnih znanstvenikov. Ti so ugotovili, da se naša čutila od­zivajo na veliko širši obseg frekvenc kot smo do sedaj mislili. Odkrili so, da so na primer naši vizualni sistemi ob­čutljivi za zvočne frekvence in da se naše telesne celice odzivajo na zelo širok obseg frekvenc.

 

Če je naš konkretni svet zgolj drugot­na stvarnost in so njegovi objekti le holografska »zamegljenost« frekvenc, in če so možgani hologram, ki samo izbira določene frekvence iz te »meglice« in jih matematično preobraža v čutne zaznave - kaj je potem objektivna stvarnost? V resnici je ni! Materialni svet je, kot že tisočletja učijo duhovni nauki z vzhoda, maja ali iluzija, in čeprav utegnemo misliti, da smo fizična bitja, ki se gib­ljemo skozi fizični svet, je tudi to le ilu­zija. V resnici smo »sprejemniki«, ki plujemo skozi kalejdoskopsko morje frekvenc; tisto, kar potegnemo iz tega morja in preobrazimo v fizično stvar­nost, je samo en kanal izmed mnogih, ki jih izberemo iz superholograma - ve­solja.

 

To fascinantno novo sliko stvarnosti so v znanosti poimenovali holografska paradigma, za katero vedno večja skupina kvantnih fizikov in drugih razisko­valcev verjame, da je najtočnejši model stvarnosti, do katerega smo doslej prišli. Nekateri menijo, da lahko razreši tudi nekatere skrivnosti, ki jih znanost nika­kor ni mogla pojasniti, kot so paranormalni pojavi. Tako je denimo telepatija morda le dostopanje do holografske rav­ni v vesolju, v katerem so možgani po­sameznikov nedeljivi deli večjega holo­grama in v katerem je vse neskončno medsebojno povezano.

V holografskem vesolju, kot se je iz­razil Pribram, moramo celo naključne dogodke videti v luči holografskih na­čel, kar pomeni, da pravzaprav niso na­ključni. Sinhronosti in pomenljive koincidence nenadoma dobijo svoj smisel, vse v stvarnosti postane metaforično, saj tudi najbolj slučajni dogodki izražajo neko temeljno simetrijo. To nas seveda približa duhovnim tradicijam, ki učijo, da nič ni slučajno in da smo na višji, duhovni ravni vsi nerazdružljivo povezani.

 

ZNANOST IN DUHOVNOST

Pribram je prepričan, da bo znanost v enaindvajsetem stoletju dobila pri­stop do duhovnih vidikov človeštva, in narobe, duhovni vidiki, ki so bili v zahodni kulturi najmanj tristo let, od Galileja, odrinjeni in ločeni od znano­sti, se bodo z njo zopet združili:

 

»Ljudje so znanost in duhovnost razdvojili. Po eni strani imamo grad­njo stavb, kirurške operacije in tako naprej. Po drugi strani pa imamo naš duhovni vidik, ampak zanj gremo ne­kam drugam. Menim, da bosta sedaj oba vidika prišla skupaj in popolno­ma normalno bo, da bodo »duhovni zdravilci« pomagali medicini pri zma­njšanju težav in bolečin. To bo drugačen svet in prav mogoče je, da bodo uvedli preventivne, nadzorne terapije, ki nam bodo pomagale, da bomo bolj odporni proti raku, in tako naprej.« (Vir, Misteriji)

ŽELODEC

čudežna predelovalna tovarna

 

Telo potrebuje za to, da funkcionira nenehen vir energije, ki jo dobi s prehrano. Toda treh po­membnih virov energije - beljakovin, maščob in ogljikovih hidratov - ne more uporabiti ta­kih, kakršne dobi. Če naj se prebijejo skozi celične stene, jih mora razkrojiti v enostavne sestavine. To storijo prebavni organi z encimi, ki se izločajo iz žlez v prebavilih.

 

Prebavni sistem sestavljajo trak:  želodec - črevesje, jetra in trebušna slinavka. Požiralnik, želodec in črevesje so  po sestavi zelo podobni. Stene so pri vseh na notranji strani obdane s sluznico, ki ima površinsko plast na­rejeno tako, da ustreza funkciji, ki jo opravlja. Sledijo ji plasti mišic, ki jih v trebušni votlini prekriva trebušna mrena. Vsaka teh mišičnih plasti teče v drugo smer in ko se mišice krčijo, nastaja valovito gibanje, ki hrano premeša in jo potiska naprej.

 

Hrana pride v nekaj minutah do želodca in ostaja v njem po nekaj ur. Želodec jo predela mehansko in kemično. Kako dolgo se hrana mudi v želodcu, je odvisno od njene količine, sestave in velikosti delcev. Hrana, ki jo zanikrno prežvečimo, vztraja v želodcu precej dalj časa. Lahko prebavljive jedi se pomaknejo naprej iz želodca že po uri ali dveh, medtem ko mastne jedi, kakršne so svinj­ska pečenka ali sardine v olju, obležijo v želod­cu tudi do devet ur (glej časovno opredelitev prebavljanja hranil v rubriki - kaj je zdrava prehrana).

 

Prehod iz požiralnika v želodec je želodčno ustje (cardia), ki se po vsakem grižljaju se zapre ta­koj, ko pride hrana v želodec, zato da se vsebina ne more vračati v požiralnik. Ob vhodu v želodec se po hranjenju pogosto oblikuje zračni mehur. Kadar se ta zrak prebije skozi požiralnik na prosto, se nam izpahne. Bruhanje pa je varovalni refleks.  

 

Hrano želodec dobro premeša in pregnete. Šele ko nastane napol tekoča kaša, jo po majh­nih obrokih iztiska skozi prstanasto mišico vratarja (pylorus) iz želodca in od tam v tanko črevo.

V praznem želodcu se izloča kaj malo sokov. Poleg vode pravzaprav samo sluz in sol. Druga­če je, kadar na izločanje sokov v želodcu vpliva­jo dražljaji, ki se sprožijo ob hranjenju. Pri nastajanju želodčnega soka sodelujejo različne želodčne žleze. Že pogled na vabljivo jed ali njen slast­ni vonj povzročita, da se nam v ustih začne nabirati slina, v želodcu pa izcejati prebavni sokovi. Možgani sporočijo ustreznim živcem vtis o hrani in takrat dražljaj začutijo žlezne celice. Hrana nato zdrsne v želodec in sokovi se še močneje izločajo. Želodčna stena se raztegne, pridruži se kemični dražljaj, zatem se vzburijo žleze in začno izločati hor­mon gastrin. Kri ga prenese v druge želodčne žleze in pospešeno začne nastajati solna kisli­na. Hrana naposled pripotuje do tankega črevesa.

 

Tudi čustveno razburjenje vpliva na želodec. Kadar smo pod stresom in kadar smo jezni ali razkačeni, nastaja več želodčnega soka, med­tem ko žalost in strah izločanje prej zavirata. Posamezne sestavine želodčnega soka imajo različne naloge. Solna kislina je potrebna za to, da razkroji encime in da nastane pepsin, potreben za presnovo beljakovin in med drugim tudi spreminja površinsko strukturo be­ljakovin, da imajo encimi lažje delo. Poleg tega uničuje bakterije, ki smo jih v želodec zanesli s hrano.

Želodčna sluz veže solno kislino in s tem preprečuje želodcu, da bi začel prebavljati sa­mega sebe. Kadar se podre razmerje med snov­mi, ki varujejo sluznico in snovmi, ki jo razžirajo, se utegne razviti čir. Nevarni so psihični dejavniki, ki lahko dražijo želodčno živčevje. Človek začuti, da ga peče zgaga, včasih mu postane slabo, lahko pa ga mučijo krčevite bo­lečine. Občutek ima, kakor da mu vztrajno vrta v želodec.

 

Pri akutnem in kroničnem gastritisu je poškodovana želodčna sluznica. Akutno vnetje želodčne sluznice lahko sprožijo prevroča ali premrzla jedila, alkohol, pokvarjene jestvine, nekatera zdravila pa tudi stres. Simptomi so: pekoč občutek, bolečine, krči, občutek nabitosti, ko se najemo, pogosto nas sili na bruhanje.

 

Pri kroničnem vnetju želodčne sluznice se sluznica včasih preobrača; bolnik najpogosteje tarna, da ima prepoln gornji del trebuha ali da ima preobčutljiv želodec. Zato ne bi smel uživati maščob in ostro začinjenih jedi, ogibati bi se moral tudi nikotina in alkohola. Če spreminja­nje želodčne sluznice pripelje do pomanjkanja pepsina ali solne kisline, mu morajo te snovi nadomeščati z zdravili. Bolečine v vrhnjem delu trebuha so tudi prvo svarilo, da utegne biti kriv karcinom želodca. Ni še docela pojasnjeno, kaj ga povzroča, domne­vajo pa, da imajo zunanji vplivi precej večjo vlogo kot podedovana nagnjenost k tej bolezni. V Evropi je karcinom želodca eden najpogostej­ših zločestih tumorjev. Ko je rak že razvit, ima bolnik nenehno občutek polnosti, peče ga zga­ga in nima teka.

 

Za vsako nepravilnost v prebavi je odgovorna trebušna slinavka in niti ene bolezni ni, pri kateri bi sicer bila prebava normalna. To se pravi, da je zelo pomembno, koliko imamo želodčnega soka, kolikšna je proizvodnja želodčne kisline, pankreatičnih sokov in žolča. Vsi morajo biti v pravilnem sorazmer­ju, kajti čim prevlada eden, se pojavijo mot­nje. Prebava mora biti alkalna; če je preveč želodčne kisline, je kisla, če je premalo pankreatičnih sokov je abso­lutno kisla in nas žge žolčna kislina, če pa ne dela žolč, lahko pride do vnetja čreves­ja. Tudi lugi v pankreatičnih so­kovih namreč lahko najedajo našo sluznico, če se izlivajo zaradi nevroze ali stresa. Vse to vpliva na de­lovanje našega tankega čre­vesa, ki je človekov motor. 

 

Prebavni trakt - 1. slika                              

1 požiralnik, 2 prepona, 3 kupola, 4 vhod v želodec, 5 želodčni fundus, 6 mala krivina, 7 velika krivina, 8 vratar

 

Želodčna sluznica - 2. slika

1 površinska plast, 2 žleze, 3 mišice, 4 mišice potiskalke, 5 prstanasta mišica, 6 želodčna stena,

7 trebušna mrena, 9 dvanajstnik, 10 žolčnik

 

Sami lahko veliko naredimo s tem, da uravnamo delovanje želodca kot središ­ča telesa.

 

- Priporočljivo je, da pijete limonin sok z malo (prave, kvalitetne nerafinirane) soli tudi večkrat na dan in to v neomejenih količinah. To izboljša delo­vanje želodca in tudi prebave.

 

- Ne uživajte belja­kovin, ki so najtežje prebavljiva hrana. Telo potrebuje najmanj sedem ur do tri dni, da jih prebavi, da bi iz njih dobilo teh nekaj mineralov. Z napačno hrano zastrupljate celo vaše telo. Čim zaužijete beljakovino, ta os­tane v želodcu, ker se mora okisati. Ob­čutek sitosti vam daje samo poln želo­dec in takrat se začne greti celo telo. In če se pregrevate, je to kolaps.

 

- Za utrjevanje zdravja so priporočljivi lahko prebavljivi ogljikovi hidrati, no­benih sladkorjev (razen fruktoze, ki je nujno potrebna za delovanje jeter in iz­gorevanje v koži ter sproži alkalno reak­cijo). Kuhano zelenjavo, nikoli okisano s kisom, ampak z limoninim sokom. Za pitje priporočam zelenjavne sokove in ne sadnih sokov, ki lahko dražijo vnete sluznice želodca in tankega črevesja. Iz svežega sadja kuhajte kompote, ki so blagodejni za prebavo.

 

- Ko ste bolni, raje uživajte presne sokove iz zelenjave, predvsem iz zelene, paprike in kumar. Zelena paprika daje energijo jetrom, ku­mare pa dobro vplivajo na delovanje obrambnega mehanizma. Pretirane kisline in predvsem beljakovinska hrana po­škodujejo obrambni mehanizem tankega črevesa, bezgavke kjer se tvorijo levkoci­ti, torej naš obrambni sistem. Če okvari­mo ta obrambni mehanizem, je okvarjeno celo telo in se nedvomno razvije rak. Ko se to zgodi, se telo odzove na beljakovi­no z alergijo. Ko pojemo beljakovino, nas takoj segreje in napihuje. To je znak aler­gije na tujo beljakovino. Ko se telo obnaša do svojih lastnih bolnih beljakovin ena­ko kot do tujih, pa nastane avtoimunska bolezen, ki si jo pravzaprav ustvarimo sami.

KAJ JE ČLOVEKOVO SRCE?

holistični pogled na zdravje in življenje

 

Znanost pravi, da je srce močna mišična črpalka, ki s svojim delom omogoča cirkulacijo krvi, limfe in ostalih tekočin v telesu.

 

Holistični pristop pa, kakor vemo, gleda na živo bitje kot skupek telesa, uma in duha.

In kaj ima potlej srce veze z umom in duhom?

 

Le zakaj se človekovo srce v opeva v pesmih, pregovorih in religijah skupaj s srčno molitvijo vred?

 

Iz jogijskega stališča se srce nahaja v predelu četrte (anahata) čakre. Ostale tri čakre navzdol se ukvarjajo z zemeljskimi in telesnimi fenomeni. Nad anahata čakro pa se nahajajo še trije višji centri, ki determinirajo naše duhovno, božje, povezujoče bitje.

 

Zakaj nam spolni odnosi na nivoju spodnjih treh čaker prinašajo toliko frustracij, vznemirjenja in praznine?

Da bi nas seks resnično zadovoljil mora biti vključeno srce, iskrenost in spontanost, intuicija in modrost duše, saj je nujno, da duhovnost vključimo v materijo.

 

- Če se v odnose to spuščamo zaradi denarja, strahu, zakonskih obveznosti, zadovoljevanja bioloških potreb – prihaja takšna spolnost iz prvega nivoja in se ne priporoča, ker ni dobro za nas.

 

- Če nas recimo strastno vleče k določeni osebi, ki si jo zamišljamo kot idealnega ljubčka ali ljubico, je to seks iz drugega nivoja in tudi to ni za naše dobro.  

 

- Če vzburjenje nastaja  iz (ponavadi) podzavestne želje  po kontroliranju, manipulaciji ali iz karierističnih razlogov, je v akciji tretja čakra, kar pa za nas tudi ni koristno.

 

- Srečanje na četrtem srčnem nivoju je karakterna črta ljubezni, prijateljstva in spoštovanja, takrat partnerji svobodno zadovoljujejo en drugega in sprejemajo tako pozitivne kot negativne vidike svojih partnerjev. Vsi pa smatrajo, da je tisti drugi »njegova druga polovica«. V kolikor se partnerja razideta iz tega (četrtega srčnega) nivoja, vedno ostaneta prijatelja, ki tudi za v bodoče želita drug drugemu vse najbolje.

 

- V kolikor je v ljubezenski odnos vključena peta čakra (grlo), takrat duša pleše in poje pesem dveh src izpolnjenih z ljubeznijo.

 

- Na nivoju šeste čakre se partnerji doživljajo kot božja bitja, razvija se zelo VELIKO spoštovanje, nežnost, toplina srca, življenje je lepo, lahko in udobno, kjer ni niti sledu ljubosumnosti in posesivnosti.

 

- Na nivoju sedme čakre so redki s svojo ljubeznivostjo do vseh, vedno dobro razpoloženi in pripravljeni pomagati ne glede na plačilo. Ponavadi so to enostavni in duhoviti ljudje brez ironije ali cinizma ali posmehovanj, ki se pogosto šalijo na svoj račun, obdaja pa jih atmosfera ljubezni in kjer koli se nahajajo imajo dobre prijatelje in so dobri prijatelji. Običajno so dobrega zdravja in če slučajno zbolijo, nikogar ne gnjavijo s tem.

SRCE JE CENTER LJUBEZNI

človekovo srce je center ljubezni in sigurnosti v samega sebe,

v druge in v življenje nasploh

Zdravstveni problemi srca so ponavadi posledica dolgotrajnih čustvenih nerešenih problemov in POMANJKANJA LJUBEZNI – OTRDELO SRCE. Taki ljudje so prestrašeni, verjamejo v kaos in v neizbežne težave. Zato se iz holističnega aspekta človekovo SRCE smatra za LJUBEZEN, KRI pa za RADOST. In gorivo za našo črpalko je radost, živost, nove ideje, hitrejše utripanje v ljubezni in zamislite se nad tem, kaj so dogaja, če vanj namesto tega ulivamo sovraštvo, strah, slabo voljo, ljubosumnost, posesivnost, skrbi, sebičnost, itd.

 

Kar smo dali v svoje srce, gre s krvjo do vseh naših celic in od tega je odvisno s čim se napajamo, saj sami krepimo ali zastrupljamo svoje telo. Argentinec J.L. Borges je v neki svoji pesmi rekel: »Naredil sem največji greh – nisem bil srečen in zato si zaslužim, da me prekrije tančica pozabe«. Velikemu pesniku je bilo jasno, da je sam odgovoren za vse.

 

Če vrednotimo svojo radost in ljubezen le preko denarja in uspeha, se srce počasi krči in postaja hladno. Zato je posledično slabša tudi cirkulacija krvi in tedaj smo na dobri poti k anemiji, angini pektoris ali infarktu srca. Z nesprejemanjem naravnih zakonov, da smo na tej naši lepi zeleni Zemlji le začasni prebivalci… in zaradi prevelikih poudarkov raznim fenomenom, drugim ali sebi, naše srce poka zaradi žalosti, vezanosti, strasti, izdaje, neznanja.

 

Naša srca nas pogosto opominjajo in prosijo, naj nekaj spremenimo v svojem življenju, naj bomo veseli in se z radostjo ukvarjamo s svojimi otroci, cvetjem, hišo, karkoli… Mi pa nič! Držimo se za prsni koš, kadimo kot Turki, se prenajedamo in svoje težave utapljamo v alkoholu… Ko se pojavi težava, pa k zdravniku. Kako je mogoče, da človek ne uvidi, da je kakršnakoli bolezen le njegova lastna zadeva in da zdravniki niso nobeni mehaniki, ki ga bodo spet sestavili nazaj, on pa bo še naprej živel po starem z norim hitenjem za uspehom, seksom »dobro« hrano in alkoholom. 

 

Ker leta in leta iz svojega srca iztiskamo radost kot nepotreben luksuz, srce zapade v bolečino. Čim prej si ga nahranite z nečim lepim, da bodo tega deležne vse vaše celice.

KORISTNE VAJE IN MEDITACIJA ZA KREPITEV SRCA

 

Koristne vaje za srce:

 

- Udobno sedite z ravno hrbtenico in prepletite prste rok pred prsnim košem, zatem vdihnite in dvignite roki (podlahti) do ravne črte, medtem ko zadržujete dih močno vlecite v polje ?? prsti so ves čas prepleteni, nato se sprostite in izdihnite in spustite roki navzdol. Vajo delajte veselo in kolikor krat želite.

 

- Za srce je dobro, če boste napisali spisek želenih kvalitet svojega srca, torej tistih vsebin, ki bi si jih želeli, da bi jih imeli tisti ljudje, ki vas ljubijo ali vas še bodo ljubili.

 

- Večkrat pojte v družbi in solo, pa če imate posluh ali ne. Plešite svobodno, sami ali še s kom.

 

Meditacija za bolj zdravo srce in krvni obtok in s tem celotno telo:

 

-   Moje srce z ljubeznijo pošilja radost v moje telo in s tem hrani vse celice mojega bistva.

-   Diham svobodno in globoko.

-   Vesele, sveže in kreativne ideje svobodno krožijo skozi vse sisteme.

-   Sem življenjska radost, ki daje in prejema.

-   Lepo je biti varen in živ v vseh starostnih obdobjih.

-   V vseh smereh oddajam ljubezen in vse moje življenje je polno in bogato.

-   Hvala ti srce! Ostani zdravo!

SRČNI UTRIP

odmerja dolžino življenja

 


Hiter oziroma počasen srčni utrip je pomembna prognoza za dolžino življenja.

 

Preprost način za nadzor delovanja srca je, da z blazinicama dveh prstov pritisnemo na žilo v zapestju pod palcem, ali pa preizkus na vratni žili v neposredni bližini Adamovega jabolka.

 

Povsem normalno je, da se srčni utrip poveča med telesno aktiv­nostjo, pod vplivom strahu, jeze in drugih čustev, pa tudi kadar smo sveže zaljubljeni. Nekaj povsem druge­ga pa je, če je hiter srčni utrip naš stal­ni spremljevalec.

 

Kakšen naj bi bil srčni utrip?

V povprečju naj bi se srce skrčilo 50 -70 krat na minuto. Če utrip med mirovanjem znaša od 70 do 80 udarcev, potem je rahlo povečan. Kadar pa pulz v mirujočem stanju presega 80 udarcev na minuto, je to znamenje za alarm in razlog za obisk kardiologa. Delova­nje srca bi lahko primerjali z avtomobils­kim motorjem, ki tudi med mirovanjem porablja velike količine bencina. Takšno stanje ne more trajati dolgo. Poleg tega preveč živahen srčni utrip negativno vpliva tudi na krvni obtok v koro­narnih arterijah, žilah, ki pre­hranjujejo srčno mišico.

 

Povprečna dolžina življenja je povezana s številom udarcev srca.

Življenje kolibrija (600 udarcev na minuto) in življenje hrčka (450 udarcev) je v primerjavi z življenjem slona ali želve (njena srčna črpalka se »vključi« samo šestkrat na minuto, žival pa v povprečju živi 150 let), katerih srce bije mnogo počasneje, veliko krajše, vendar pa to pravilo vedno ne drži. Vzemimo na primer kokoš (275), katere srce utripa hitreje kot srce zajca (205), pa vendar kokoš v povprečju živi šest let dlje. Tudi mačka, katere utrip je skoraj dvakrat hitrejši od utripa psa, živi petnajst let, kar je enako dolgo kot njen pregovorni sovražnik pes. Čeprav je število udarcev srca na minuto očitno povezano z dolžino življenja, na slednjo pomembno vplivajo tudi metabolizem (ta je pri toplokrvnih živalih, kot so konji, krave in kiti, drugačen kot pri hladnokrvnih plazilcih), velikost pljuč (od nje je odvisna izmenjava kisika) in nenazadnje tudi površina prebavil.

 

Človek bi moral potemtakem živeti kakšni dve desetletji, a zanj sorazmerje med številom udarcev srca in dolžine življenja očitno ne velja, saj učaka kar osemdeset let. Izjema torej? Znanstveni­ki so prepričani, da je človeška vrsta za­snovana za življenje približno dvajsetih let, a je skozi stoletja toliko izboljšala živ­ljenjske pogoje - prehrano, higieno in zdravje na sploh - da se je njena življenj­ska doba drastično podaljšala.

Strokovnjaki zato še enkrat poudar­jajo, da je hiter srčni utrip pomembna prognoza za dolžino življenja

 

Srce se v povprečju skrči 97.000-krat na dan. Kr­čenje omogočajo mitohondriji, ki pa za to porabijo velike količine ener­gije v obliki tako imenovanih molekul ATP. Znižanje srčne­ga utripa za deset udarcev na minuto v enem dnevu za srčno mišico pomeni prihranek 16 odstotkov molekul ATP-ja.

 

Kako sploh pride do srčnega utripa?

Srčni impulz nastane v točno določenem delu desnega prekata, sproži pa ga skupina specifičnih mišičnih vlaken. Ritmični električni impulz se od mesta nastanka razširi na celotno srčno mišico. Tako imenovani sinusni ritem vključuje dve nenehno ponavljajoči se fazi: ko se srce skrči, nastopi sistolična, ko se sprosti, pa diastolična faza. Največ krvi koronarne arteri­je dobijo v diastolični fazi ozi­roma v fazi počitka. Hiter pulz skrajša fazo v kateri srce počiva, kar posledično zmanj­ša pretok krvi po koronarnih arterijah.

Huda tahikardija lahko resno ogrozi dotok kisika, še posebej pri osebah z visokim krvnim tlakom in starejših ljudeh. Visok srčni utrip lah­ko privede celo do poškodbe endotelija, tkiva ki prekriva notranjo steno krvnih žil. To pa, kot je znano, lahko vodi v nastanek (ali napredovanje) zloglasne ateroskleroze.

 

Glede na dobro znani pre­govor, da je boljša preventi­va kot kurativa, lahko v tej smeri človek veliko naredi tu­di sam. Najprimernejša je se­veda redna telesna dejavnost. Ker ima šport dokazano zelo ugodne učinke na zdravje srca in ožilja, se je z njim naj­bolje začeti ukvarjati čimbolj zgodaj. Znano je, da imajo lju­dje ki veliko trenirajo v fazi mirovanja zelo nizek pulz, ki včasih znaša samo 40 udar­cev na minuto.

 

Zakaj se ob povišani telesni temperaturi poviša tudi pulz?

Zakaj srce pospešeno utripa, če imamo gripo? Kadar se organizem, na primer pri gripi, s svojim obrambnim sistemom bori proti bolezenskim klicam in virusom, bela krvna telesca proizvajajo citokine, posebne snovi, ki uravnavajo telesni termostat - hipotalamus. Ta sproži dvig telesne temperature nad običajnih 36,5 stopinj Celzija. Hkrati s povišano temperaturo nas pogosto obliva zona, poveča pa se tudi srčni utrip. Srce hitreje črpa in usmerja kri v periferno tkivo, kar povzroča vročinske valove. Vročina ima torej čisto določen namen: ustvarja neugodne pogoje za viruse in bakterije, ki pri povečani temperaturi težje preživijo. Zato je prav, da temperature ne začnemo takoj zniževati, temveč organizmu pustimo, da se nekaj časa sam bori z infekcijo. (Vir, Misteriji)

 

 

 

ISKALNIK

E-NOVICE

vpiši e-naslov

KOŠARICA

FaceBook