in zakaj je tako pomembna?

 

Če bi nam naenkrat zmanjkalo antioksidantov, bi nam ostale samo še kakšne 2-3 minute življenja! Tako pomembna je ta zaščita. Vendar je to le hipotetični primer, saj se v vsakdanjem življenju se to ne dogaja. Dogaja  pa se, da so izmerjene vrednosti antioksidantov (AO) nizke ali prenizke, da bi se lahko organizem učinkovito zoperstavljal prostim radikalom (PR). Naš organizem je kot stalno bojno polje, kjer se neprestano odvija bitka med branilci - antioksidanti (AO) in napadalci prostimi radikali (PR), ki neprestano v celici nastajajo ali iz zunanjega okolja vanjo vstopajo. V vsaki bitki je najpomembnejše ali zmagujejo branilci ali napadalci. Če se ranjene in mrtve branilce sproti nadomešča, lahko bitko zlahka kontroliramo. Če ne, je branilcev premalo, da bi lahko napadalcem preprečili zmago in uničevanje. Nižja je izmerjena vrednost, manj je branilcev.

 

Vsi vemo, da je za življenje nujen kisik, vendar pa malokdo ve, da v procesu telesne presnove iz kisika nastajajo izredno napadalni prosti radikali (PR), ti pa se, če antioksidantov primanjkuje, namesto na antioksidante vežejo na pomembne sestavine celic in jih uničujejo. Temu pravimo oksidacija ali »notranje rjavenje«, saj je proces zelo podoben rjavenju železnih predmetov. Rjavenje poznamo vsi in nikomur ni več treba razlagati, da bo rja predmet uničila, če ga ne bo zaščitil z ustreznim zaščitnim premazom.

 

Prosti radikali so sintetične maščobe, procesirana, predelana, obdelana, obogatena, osiromašena, itd. nezdrava hrana in pijača, preveč ogljikovih hidratov, aditivi, onesnažen zrak in nefiltrirana voda, cigareti, alkohol in stres.

 

MEDICINA, KEMOTERAPIJA, ANTIOKSIDANTNA ZAŠČITA 

Leta 2010 se je v slovenskem časniku pojavilo vprašanje, ki bo upam, zanimalo večino in sicer: Ali je možno, da bi bila kemoterapija kot medicinsko zdravljenje, največja prevara v medicini do sedaj? Opravljene (in zamolčane!) študije dokazujejo, da je odgovor pritrdilen. »Večina bolnikov v ZDA umre zaradi kemoterapije ... Kemoterapija ne odstrani raka na dojkah, na črevesu ali na pljučih. To dejstvo je znano že več kot desetletje. Kljub temu zdravniki še kar naprej uporabljajo kemoterapijo za te vrste tumorjev ... »Ženske z rakom na dojkah umrejo hitreje s kemoterapijo, kot brez nje.«  /Alan Levin, M.D/.

 

Raziskava, ki jo je izvedel Oddelek za obsevalno onkologijo v Northern Sydney Cancer Centre (Avstralija), v kakšni meri kemoterapija prispeva k 5-letnemu preživetju 22-tih najpogostejših malignih obolenj odraslih je pokazala skrb vzbujajoč rezultat: celotni prispevek kemoterapije k 5-letnemu preživetju je prispeval le 2,1% (v ZDA) oz. 2,3% (v Avstraliji)! - /Royal North Shore Hospital Clin Oncol 2005 Jun; 17 (4) : 294/. Kar, seveda, ne opravičuje velikih stroškov in toksičnih učinkov na bolnikih ter zdravljenja le-teh. Z 2,3% prispevkom k 5-letnemu preživetju je »prodajanje« kemoterapije kot medicinsko zdravljenje bolj kot ne »prevarantsko sprenevedanje». 

 

Že leta 1990 je znani dr. Ulrich Abel z Univerze v Heidelbergu izvedel najbolj obsežno raziskavo učinkovitosti kemoterapije iz podatkov 350 medicinskih centrov in ugotovil, da ni nobenega znanstvenega dokaza, ki bi dokazoval, da lahko kemoterapija, v upoštevanja vrednem merilu, podaljša življenje bolnikov. Skratka, da je v kontekstu 5-letnega preživetja kemoterapija neučinkovita – objavljeno v /The Lancet, August 10, 1991/.

 

Zakaj se potem kemoterapija še naprej uporablja? Ker se zdravniki zanašajo na njeno »učinkovitost«. Kar kemoterapijo dela (navidezno) »učinkovito« je dejstvo, da je po definiciji FDA kemoterapevt učinkovit, če se z njim doseže 50 % zmanjšanje tumorja v 28 dnevih. Bolnikom pa »pozabijo» povedati, da ni nobene dokazane povezave med tem začasnim zmanjšanjem tumorja in ozdravitvijo oz. podaljšanjem življenja.

 

Edini smisel kemoterapije bi bil morda v zmanjšanju tumorja pred možno operacijo. Posledica kemoterapije je predvsem dolgotrajna prizadetost imunskega sistema ter ostalih organov predvsem pa srca, jeter, prebavil, možganov... skratka vsega tega, kar organizem rabi za boj proti raku. Dokler bo kemoterapija vsem, ki jim ugotovijo rakasto obolenje, predstavljena kot edino možno zdravljenje, se zadeve ne bodo spremenile. Vendar ima človek svobodno izbiro in vedno več znanja. Tisto, česar ne smem povedati je dejstvo, da so višje doze antioksidantov, vitaminov, mineralov in nekaterih drugih naravnih snovi, kot je reishi goba ali aloja, precej bolj učinkoviti, čeprav (za uradno medicino) niso zdravila. Tisto, kar lahko povem je to, da lahko pravočasno poskrbimo, da zmanjšamo možnost tovrstne diagnoze na minimum.

 

Več o tem na http://www.NaturalNews.com/023689.html

 

Mislim, da vsi vemo (mi in farmacevtske firme) da so v višjih dozah (nekajkratna vrednost RDA) nekateri dodatki (naravni vitamini, seveda) bolj učinkoviti od ustreznih zdravil in poleg tega še brez stranskih učinkov. Zato se je farmacevtska industrija zavarovala z takšno zakonodajo, ki naj bi ščitila »uporabnike«, v bistvu pa gre predvsem za zaščito monopola in ogromnega profita na račun obolelih… Ker narašča prodaja dodatkov k prehrani zaradi vse večje osveščenosti in želje po ohranjanju zdravja, je njihov monopol ogrožen, zato smo pred kratkim doživeli v Sloveniji o tem »problemu« celo tiskovno konferenco in prebrali v zadnjem času v medijih večje število prispevkov o nevarnosti dodatkov (ne da bi bil omenjen en sam konkretni primer te škodljivosti!). Prav škandalozno je, da so novinarji o tem poročali brez »nadležnih« vprašanj oz. primerjav, kako škodljiva so zdravila in koliko je bilo prijavljenih intervencij zaradi nevarnih stranskih učinkov. Kajti prava nevarnost so zagotovo številna zdravila z neštetimi stranskimi učinki, ne pa naravni prehranski dodatki, kot so antioksidanti, vitamini, minerali!

 

Osnovni zaščitni »premaz« za naše celice predstavljajo antioksidanti. Če jih ni, jih je potrebno dodajati. Pomembno je ali je ta »naravni premaz« slab ali dober, kar pomeni, da mora biti antioksidantna zaščita dovolj visoka.

 

Merjenje antioksidantne zaščite telesa je mogoče z odvzemom krvi (storitev je plačljiva) ali pa na enostavnejši in neboleč način z biofotonskim skenerjem (storitev je plačljiva).

 

poglavitni vzrok bolezni srca in ožilja

 

Srčni infarkt, kap in obolenja obtočil so najpogostejše civilizacijske bolezni sodobnega časa, zaradi katerih umre vsako leto več milijonov ljudi. Toda zadnje raziskave kažejo, da je bolezni srca in ožilja mogoče preprečiti, saj so samo posledice kroničnega pomanjkanja vitaminov. To je že leta 1996 ugotovil dr. Matthias Rath in kot prvi na svetu patentiral terapijo za naravno razgradnjo ateroskleroze ter preprečevanje bolezni srca in ožilja. Tako je izbojeval zmago nad smrtjo zaradi odpovedi srca. Kaže pa, da skuša farmacevtska industrija storiti vse, da bi to revolucionarno spoznanje prikrila.

 

Danes umre v Evropi vsak drugi človek zaradi bolezni srca in oži­lja. Obolelo srce je postalo kuga sodobne družbe; bolezen, ki se zahrb­tno in neopazno vtihotapi v telo  že v zgodnji starosti tridesetih let bo­leha vsak drugi človek za začetno aterosklerozo konorarnih arterij, ne da bi se tega zavedal. Če ničesar ne stori, to prej ali slej pripelje do srč­nega infarkta. Tako so pri dveh od treh mladih vojakih, ki so padli v Vietnamu, ugotovili v ožilju aterorosklerotične obloge.

 

V zadnjih treh desetletjih je na vsem svetu za posledicami oslabe­losti srca umrlo več kot sto mili­jonov ljudi, v zadnjih sto letih pa več kot pol milijarde. Srčni infarkt in možganska kap namreč nista pra­vi bolezni, temveč le posledica kroničnega pomanjkanja vitami­nov. To trditev je postavil pomem­ben zdravnik, ki si je zadal za življenjsko nalogo rešiti človeštvo 21. stoletja pred to nadlogo.

 

ŽIVALI NE POZNAJO BOLEZNI SRCA IN OŽILJA

  

Dr. med. Mathias Rath sprašuje, zakaj živali ne poznajo srčnega infarkta? Zato ker v svojih jetrih ustvarjajo velike količine last­nega vitamina C in tako stabilizi­rajo stene žil. Samo dve bitji umreta zaradi srčnega infarkta in to sta človek in morski prašiček. Obe­ma je skupno, da njuni telesi ne ustvarjata lastnega vitamina C. Za­gotoviti si ga morata s hrano. Če pa jima to ne uspe, umreta. V prej­šnjih stoletjih so pomorščaki umi­rali zaradi notranjih krvavitev, ker jim je popokalo ožilje in želodčne stene. Do strah zbujajočega skorbuta, ki so jo nekoč trpeli pomorščaki zaradi pomanjkanja C je prišlo, ker mornarji med dolgimi ladijskimi plovbami po tedne ali mesece niso zaužili nobene sveže zelenjave ali sadja.

 

Bolezni srca in ožilja niso nič drugega kot zgodnji stadij skorbu­ta, nastalega zaradi kroničnega pomanjkanja vitaminov. Danes veči­na ljudi jemlje le toliko vitami­na C, da prepreči odkrito obliko skorbuta, vendar pa to še zdaleč ne zadošča, da bi z njim ohranili zdravje obtočil.

 

Po zaslugi celične medicine vemo, da potrebuje vsaka te­lesna celica enake biokatalizatorje, enako biološko »gorivo« za vzdrževanje svojih biokemičnih življenjskih funkcij. Najpomembnejši biokatalizatorji so vitamini, minerali, čiste prvine in nekatere aminokis­line. Večine teh telo ne more ustva­riti samo, temveč jih moramo za­užiti s hrano in z dodatki. Pomanjkanje vitaminov v stenah arterij je najpogostejši vzrok srčnega infarkta, kapi in visokega krvnega tlaka. Celice srčne miši­ce, ki trpijo pomanjkanje vitami­nov, pa so najpomembnejši vzrok srčne oslabelosti in motenj v rit­mu bitja srca.

 

ZAKAJ POMANJKANJE VITAMINOV POVZROČI BOLEZNI SRCA IN OŽILJA

 

Vitamin C je »cement« telesa in krvnih žil, saj pospešuje nastaja­nje kolagenov, elastinov in drugih stabilizacijskih molekul v telesu. Kolagen je po videzu in vlogi po­doben železnim palicam, ki nare­dijo beton stabilen in trden. Milijoni teh bioloških stabilizacijskih molekul sestavljajo vezivno tkivo telesa, kosti, kože in žilnih sten.

Kolikor več vitamina C je na vo­ljo, toliko več kolagena lahko ustvarijo celice žilnih sten in toli­ko stabilnejše so stene arterij, ven in kapilar. To je zelo pomembno, kajti zaradi nenehnega mehanične­ga pritiska med krvnim obtokom so te močno obremenjene.

 

ATEROSKLEROZA - ZASILNO »POPRAVILO« OB POMANJKANJU VITAMINOV

 

Zadost­na količina vitamina C tako ohra­nja žile prožne, a če ga ima telo premalo, se žile ne morejo dovolj okrepiti, zato nastane na not­ranjih stenah arterij na milijone majhnih razpok in poškodb – t.j. začetek ateroskleroze. Ko je porab­ljen ves vitamin C, začno vezivna tkiva in žilne stene razpadati in člo­vek zaradi notranjih krvavitev (skorbut) umre.

Ker danes skoraj vsem kronič­no primanjkuje vitaminov, so na­še žilne stene prepredene z razpo­kami. Zato skuša telo utrditi žile drugače, tako da zamaže razpoke z maščobami in beljakovinami. To zasilno popravilo pa pospešuje na­stajanje holesterola v jetrih. Holes­terol je telesna »nadomestna malta«, ker zaradi pomanjkanja vitamina ne morejo nastajati normal­ne utrjevalne (stabilizacijske) mo­lekule.

 

Če kdo leta in desetletja dolgo trpi kronično pomanjkanje vitami­na C, telo neprenehoma ustvarja preveč holesterola in drugih krv­nih maščob, ki se plast za plastjo odlagajo v žilah. Ta čezmerna »popravila« ustvarijo zloglasne aterosklerotične obloge, ki zožujejo žile in nazadnje pripeljejo do infarkta. Ker so koronarne arterije izpostavljene največjim obremenit­vam, nastane v njih tudi največ raz­pok, te pa znova terjajo aterosklerotične obloge. Zato so srčni in­farkti najpogostejši, zaradi zoženja možganskih arterij pa pride do možganske kapi.

 

Pri morskih prašičkih je dr. Rath nedvoumno dokazal, da je posle­dica pomanjkanja vitamina C prav ateroskleroza, ta pa lahko povzro­či srčni infarkt ali možgansko kap. Pet tednov so dve kontrolni skupini hranili z enakimi količinami ho­lesterola, beljakovin, sladkorja, so­li itn. Ena skupina je prejemala preračunano na človeško telesno težo - 60 mg vitamina C na dan (to je v večini dežel priporočljivi odmerek), druga pa (preračunano) 5 mg tega vitamina. Pri morskih pra­šičkih iz skupine, hranjene s »pri­poročljivimi količinami«, so se aterosklerotične obloge kaj hitro po­kazale, tisti pa, ki so prejemali dovolj vitamina C, so ostali zdravi. Da je priporočljivi dnevni odme­rek 70 do 90 mg vitamina C mnogo pre­majhen, kaže že to, da skoraj vse živali ustvarijo od 2000 do 20 000 mg lastnega vitamina C na dan.  

 

MEDICINSKA LAŽ O VZROKIH ZA NASTANEK ATEROSKLEROZE

 

Znova se je izkazalo, da klasična medicina zamenjuje vzrok in posledico: vsesplošno razširjena doktrina, da visoka raven holesterola v krvi in drugi dejavniki tveganja okvarijo stene arterij in vodijo k aterosklerozi, ne vzdrži več. Kot je bilo že opisa­lo, je zvišana vrednost holesterola znamenje kroničnega pomanjkanja vitaminov in poskus telesa, da bi zadelalo stene žil z nadomestno snovjo. Če se ustvari vitaminsko ravnotežje, jetra samodejno zmanjšajo na­stanek holesterola. Najboljši dokaz za to je zimsko spanje v živalskem svetu. Med zimskim spanjem, ko na­staja v živalih komaj kaj vitamina C, izkazujejo na primer medvedi raven holesterola več kot 400 mg/l. Ta izjemno visoka koncentracija bi morala pravzaprav povzročiti izumrtje medvedov zaradi srčnega infarkta. Toda medvedje sploh ne poznajo te bolezni, ker si spomladi med hranjenjem zopet ustvarijo toliko lastnega vitamina C, da se stene žil dovolj utrdijo.

 

O teh medsebojnih odvisnostih pa farmacevtski koncerni nočejo ničesar slišati, saj vendar porabijo milijarde za zdravila, ki znižujejo raven holesterola. V sedemdesetih letih je morala Svetovna zdravstvena organizacija opustiti raziskavo o delovanju takih zdravil iz skupine fibratov, ker so povzročala množico stranskih učinkov. Neka raziskava iz osemdesetih je pokazala, da je jemanje holesteramin/kvantalana na znižanje ravni holesterola kaj malo učinkovalo in da so poskusne osebe opaz­no pogosteje umirale v nesrečah in samomorih.

 

Zadnjih deset let so na trgu tako imenovani statini - lovastin, mevicanor, mevacor, pravastin, pravasin, pravastatin, natrium, simvastatin - zocor, zocord), ki ne le zmanjšujejo nastajanje holesterola v telesu (kar pomeni neustrezno zdravljenje simptomov!), temveč zmanjšujejo tudi ustvarjanje drugih življenjsko pomembnih snovi. To lahko med drugim pripelje do življenjsko nevarne srčne insuficience, kakor piše profesor Karl Folkers v reviji ameriške akademije znanosti. Poleg oslabelosti srčne mišice lahko ta farmacevstska zdravila povzročijo tudi motnjev delovanju jeter in celo raka. Tako je v ameriški zdravniški reviji Jour­nal of the American Medical Association 3. januarja 1996 izšel članek z naslovom: Povzročanje raka z zdravili za zniževanje ravni krvnih maščob.

Pri tem gre predvsem za omenjene fibrate in statine. V tem članku tudi piše, da so farmacevtska podjetja tako omalovaževala to znano dejstvo, da je ameriški zvezni za­vod za zdravstveno varstvo ta zdravila naposled dovolil. Takšna naivnost postane razumljiva, če vemo, da so skoraj vsi »neodvis­ni« nadzorniki urada za odobritev zdravil na plačilnem seznamu far­macevtskih koncernov.

 

Več sto milijonov ljudi po vsem svetu trpi zaradi visokega krvne­ga tlaka, uradna medici­na pa priznava, da v 90 odstotkih pri­merov ne ve, kaj ga povzroča. To nevednost prikriva z izrazom »esencialna hipertonija«. Zaviral­ci beta in diuretiki naj bi potem tlak zniževali. Poglavitni vzrok ti­či zopet v kroničnem pomanjka­nju vitaminov - prav to povzroča napetost in odebelitev žilnih sten ter posledično zvišan krvni tlak. Nasprotno pa je posledica zmanj­šanja napetosti žilnih sten pove­čanje žilnega premera in znižan krvni tlak. Različne raziskave krvi kažejo, da naravna aminokislina arginin, kakor tudi magnezij, koencim Q-10 in vitamin C ustvarjajo v celicah ravnotežje in omogočajo znižanje krvnega tlaka. Vitamin C poleg tega vzdržuje optimalno viskoznost krvi.

 

 

 

Naše žile se zaradi aterosklerotičnih oblog ved­no bolj zožujejo, dokler kakšen krvni strdek žile popolnoma ne zapre in človeka prizadene srčni in­farkt ali možganska kap. Toda takšne obloge se nabirajo leta. Če ničesar ne ukrenemo proti te­mu, nastanejo obloge v srčnih arterijah (koronar­na skleroza), ki se letno povprečno po­večuje za 44 odstotkov, kot je dr. Mathias Rath uspel doka­zati z ultra hitrim računalniškim tomografom. To pa kaže na to, kako agresiv­na je.

 

Koronarno sklerozo je z vita­mini in vitalnimi snovmi mogoče zdraviti in tudi ozdraviti, še pre­den težave sploh nastanejo. S tem odkritjem bi bila lahko smrt zara­di odpovedi srca dokončno prema­gana, marsikateri bolnik pa bi se lahko izognil operacijam - aorto-koronarnemu obvodu in podobnim kirurškim posegom. Razkrajanje maščobnih plasti na stenah arterij je moč pospešiti tudi z aminokis­linama lizin in prolin, ki napravita okoli krvnih maščob varovalni film (da se potem te ne morejo odlaga­ti) in sproščata že naložene krvne maščobe z žilnih sten. Sicer pa ni odločilna množina krvne maščo­be (raven LDL), temveč samo tis­te molekule LDL, ki so obdane z izredno oprijemljivim biološkim »lepilnim trakom«, z lipoproteinom (a). Samo ta vrednost nam pove, kolikšna je kdaj nevarnost ateroskleroze. Lipoprotein (a) je tako lepljiv, da pomeni desetkrat večji dejavnik tveganja od holes­terola (Framinghamova raziskava srca). Ta krvna maščoba pa je ne­varna samo, če so stene arterij po­škodovane zaradi pomanjkanja vi­taminov. Pri zdravem ožilju je li­poprotein (a) zelo koristna mole­kula, kajti prav zaradi svoje lepljivosti je najboljša telesna snov za celjenje ran.

 

Večina živali nima lipoproteina (a), ker ustvarijo dovolj vitamina C in imajo tako dovolj tkiva za utrjevanje in popravila. Ker ljudje te­ga ne zmoremo, imamo z lipoproteinom molekulo za popravilo ško­de, ki je prav tako učinkovita pri celjenju ran. Vitamin B, in mogoče vita­min C znižujeta raven lipoproteina (a) v krvi.

 

ZAKAJ POTREBUJEMO DANES ČEDALJE VEČ VITAMINOV

 

Prejšnji rodovi so uživali dovolj bioloških sadežev, zelenjave in žit, in bili tako kolikor toliko dobro preskrbljeni z vitamini. Z industrij­skim pridelovanjem se kakovost večine živil močno poslabša, po­leg tega pa se dokončno uničijo še preostale vitalne snovi. V zadnjih desetletjih pa so se poslabšale tudi hranitvene navade. S hrano preje­mamo čedalje manj vitaminov, po­trebujemo pa jih čedalje več. Dokazano je, da se zaradi onesnaže­nega okolja - dimnih plinov in strupov, elektrosmoga in radioak­tivnosti zahteve telesa po vitami­nih povečujejo, telo pa skuša zmanjšati nastalo škodo po svoje. Tako povzročajo na primer prosti radikali iz okolja, zlasti iz cigaret­nega dima, oksidacijo žilnih sten (biološko »rjavenje« in »kadilska noga«) ter tako pospešujejo nasta­janje aterosklerotičnih oblog. Vi­tamin C, vitamin E, beta-karoten in drugi vitamini sodijo med naj­učinkovitejše antioksidante, ki lah­ko to škodo odpravijo. Potreba po vitaminih se povečuje ne samo za­radi vpliva okolja ali kajenja, tem­več tudi zaradi stresa. V stresu iz­loča telo velike količine adrenali­na, ta pa potrebuje za svoj nasta­nek vitamin C - za vsako moleku­lo adrenalina je potrebna moleku­la vitamina C. Vitamin D pa po­maga pri odstranjevanju apnenčas­tih oblog na stenah arterij.

 

Iz vseh naštetih razlogov bi mo­rali jesti še več sadja in zelenjave ter jemati vitaminske dodatke iz naravnih sestavin. Glede tega je lahko Amerika Evropejcem za zgled: odkar se je poraba C vitamina v ZDA v zadnjih tridesetih letih pomnožila, je bila polovica manj smrti zaradi srčni infarkta in mož­ganske kapi. Vsak drugi Američan redno jemlje vitaminske dodatke. V Evropi je takih le pet odstotkov. Temu primerno visoka je tudi smrtnost zaradi bolezni srca in ožilja (najpogostejši vzrok smrti). V vzhodni Evropi se stopnja smrt­nosti še zvišuje.

 

USPEŠNE RAZISKAVE VITAMINOV

 

Več kot deset let trajajoča razis­kava losangeleške univerze, v ka­tero je bilo zajetih 11000 Ameri­čanov, je pokazala, da vsakdanji odmerek 300 mg vitamina C - v primerjavi z ameriškim povpreč­jem 70 mg - zmanjša število in­farktov pri moških za 50 odstot­kov, pri ženskah pa za 40 odstot­kov. Poleg tega se povprečna življenjska doba podaljša za šest let.

 

Profesor Gey z basel­ske univerze je dokazal, da imajo prebivalci severne Evrope, pri ka­terih je tveganje za bolezni srca in ožilja največje, najnižjo raven vitaminov v krvi. Po drugi strani pa ima prebivalstvo južne Evrope, pri katerem je tveganje za bolezni sr­ca in ožilja najmanjše, najvišjo ra­ven vitaminov v krvi. Prvo vmes­no poročilo raziskave Nurses He­alth Study (zajetih je bilo 87 000 ameriških medicinskih sester) je leta 1993 pokazalo, da dodajanje vitamina E zmanjša za tretjino tve­ganje za srčni infarkt. Enako so po­kazale ugotovitve raziskave Health Professional Study (zajetih je bilo 39 000 moških), hkrati pa tudi to, da jemanje betakarotena za 30 od­stotkov zmanjša tveganje za bolez­ni srca in ožilja.

 

BOLEZEN SE Z JEMANJEM DIURETIKOV ŠE POSLABŠA

 

Petnajst milijonov ljudi po vsem svetu trpi zaradi oslabelosti srčne mi­šice, posledica te pa so sopenje, ede­mi in izčrpanost. V zadnjih desetlet­jih se je število takšnih bolnikov potrojilo. Ker se zaradi zmanjšane de­javnosti srca v telesu nabira voda (ledvice niso dovolj prekrvljene), se zdravljenje večinoma omejuje na zdravila za odvajanje vode (diureti­ki). Takšna pomoč je več kot neza­dovoljiva, zato pet let po ugotovitvi oslabelosti srca polovica bolnikov umre. Diuretiki namreč ne izplavljajo le vode, temveč tudi v vodi toplji­ve minerale in vitamine, predvsem vitamina C in B. Ker prav pomanj­kanje teh življenjsko pomembnih snovi povzroča oslabelost srca, se bolezen z diuretiki samo še poslab­ša.

 

Če dobiva telo dovolj vitaminov, se lahko celična presnova v srcu in srčni učinek že v dveh mesecih bist­veno izboljšata. Matthias Rath po­zna celo primere, ko so prav zaradi vitaminske terapije lahko odpovedali presaditve srca. Če pomislimo, da je samo v Nemčiji 600 presaditev srca na leto - večinoma prav zaradi osla­belosti srca, ti uspehi zares zbujajo pozornost. Isto velja na splošno tudi za prehitro utripanje in motnje rit­ma srca (aritmijo). Samo v Evropi boleha za to motnjo 10 milijonov lju­di. Vzroki so večinoma neznani. Za­viralci beta ali celo srčni spodbujevalniki bi postali kmalu odveč, če bi ljudje srčno mi­šico oskrbeli z dovolj življenjsko po­membnimi snovmi.

 

KAKO VITAMINI LAHKO POMAGAJO DIABETIKOM

 

Podobno velja za diabetes, ki lah­ko povzroči slepoto, odpoved ledvic, srčni infarkt ali možgansko kap. Ce­lična medicina bi lahko dokazala, da kronično pomanjkanje vitaminov in drugih vitalnih snovi v trebušni sli­navki pripelje do zmanjšanega izlo­čanja inzulina.

 

Znanstvene raziskave in klinične študije so za diabetike dokazale pozitivno delovanje vitaminov C in E, kroma in drugih vitalnih snovi. Že leta 1937 je klinična študija du­najske univerze pokazala, da odme­rek od 300 do 500 mg vitamina C na dan lahko zniža raven sladkorja pri diabetikih povprečno za 30 odstotkov, potreba po inzulinu pa se zmanjša za 27 odstotkov. V neki standfordski raziskavi iz leta 1973 je bilo dokazano, da je mogoče z 1 gr vitamina C prihraniti 2,5 enote in­zulina. Čeprav poznamo to medse­bojno odvisnost že več kot 50 let, je farmacevtska industrija te ugotovit­ve namenoma prezrla in preprečila nadaljnje raziskave, ki naj bi sledile iz njih. Matthias Rath pravi: »Iz te­ga razloga je umrlo na milijone dia­betikov zaradi srčnega infarkta in možganske kapi, ki bi se jima bilo mogoče izogniti. Več milijonov dia­betikov je po nepotrebnem oslepelo ali pa so postali invalidi zaradi ne­potrebnih amputacij ali dializni pa­cienti zaradi odpovedi ledvic«. 

 

na dognanja o pomembnosti vitaminov

 

Presenetljivo je, da v medicinskih knjigah najdemo komaj kaj o življenjsko pomembnih funk­cijah vitaminov in drugih celičnih dejavnikih. Zdi se, kakor da bi far­macevtska industrija načrtno netila takšne predsodke proti uporabi vi­taminov, da tako ne bi bila ogrože­na prodaja njenih zdravil. Matthias Rath govori iz grenke izkušnje. Ko je spoznal medsebojno odvisnost med pomanjkanjem vitaminov ter boleznimi srca in ožilja, je skušal skupaj z dvakratnim Nobelovim na­grajencem Linus Carl Paulingom te informacije kar najhitreje sporočiti javnosti. Najprej sta dobila privoli­tev ameriške akademije znanosti, da bosta lahko objavila rešitev uganke bolezni srca in ožilja, kakor sta jo imenovala. Nekaj tednov pozneje pa je bila privolitev umaknjena z utemeljitvijo, da ni nobene uganke glede bolezni srca in ožilja in zato tudi ne more biti njene rešitve. Zato se človek seveda kar naprej sprašuje, zakaj umre vsako leto 12 milijonov ljudi zaradi srčnega infarkta in možgan­ske kapi.

 

ORGANI OBLASTI NA POVODCU FARMACEVTSKIH KARTELOV

 

Leta 1992 sta Matthias Rath in Li­nus Pauling v ZDA predstavila sve­tovni javnosti svoja spoznanja na tis­kovni konferenci. Še isto leto je sku­šala ameriška zdravstvena oblast vi­tamine in druge živilske dodatke ne­nadoma uvrstiti med zdravila na re­cept in jih tako napraviti za mnoge ljudi nedosegljive in predrage. Ro­ka farmacevtskih kartelov seže da­leč: samo v glavnem mestu ZDA, Washingtonu, obdeluje ameriške parlamentarce več kot tisoč lobistov, ki jih plačujejo farmacevtski koncer­ni. Koncerni si zlahka privoščijo tak­šen strošek, saj se samo v ZDA in samo za zdravila za bolezni srca in ožilja obrne sto milijard dolarjev. Če bi ljudje končno izvedeli, da so vita­mini rešitev za to najhujšo civiliza­cijsko bolezen, bi se trg za takšna zdravila sesul. In pri nas ni kaj dosti bolje!

 

EKSPLOZIVNI DOBIČKI FARMACEVTSKE INDUSTRIJE

 

Vzrok, da se farmacevtski koncer­ni tako brezobzirno bojujejo za trg zdravil, ki doslej človeštva ni obdaril niti z zdravljenjem niti z zdrav­jem, tiči samo v denarju; navsezad­nje gre za stotine milijard dolarjev prihodka na leto. Temu ustrezna je tudi moč farmacevtske industrije. Vlade in parlamente plašijo z grož­njami z izgubo delovnih mest in pre­selitvijo raziskav v druge države, z odpravo subvencij, tisk pa podkupu­jejo in ga skušajo utišati s širokopoteznimi članki.

 

V zadnjih petindvajset letih so te­čaji delnic farmacevtskih koncernov narasli za 500 odstotkov, to je več od povprečja vseh drugih vej indus­trije. To skoraj neverjetno narašča­nje dobička je po mnenju dr. Matthiasa Ratha poglavitni vzrok za iz­redno naglo zvišanje zdravstvenih stroškov. Razumljivo je, da je zdra­vo prebivalstvo napoti poslovanju farmacevtskih gigantov. Tako je bi­la v Fortune Magazine (enem naj­večjih wallstreetskih tednikov) 23. junija 1997 objavljena izjava sve­tovalca za naložbe v farmacevtske delnice. »Navsezadnje bomo izgu­bili vsi (mišljeni so naložbeniki), če bo prodrla zamisel, da lahko z vitamini odpravimo bolezni.«

 

Odločitev je samo naša. Ali se bomo zavzemali za kolikor mogo­če dobro zdravje - ali pa bomo nakupili čim več farmacevt­skih delnic.

 

Pravilno prehranjevanje je MALO OGLJIKOVIH HIDRATOV (beljakovin).

 

Ni važno koliko jeste, ampak kaj jeste! Zakaj jeste? Je to iz užitka, zasvojenosti, depresije, kajti psihologija prehranjevanja je zelo pomembna.

- Zajtrk, kosilo, vmes pa kvalitetni obroki sadja in proteinov, oreščkov in pa ... ne večerjajte ničesar!

- Vključite telesno vadbo, kakršnokoli dnevno gibanje, ki vam je všeč in kar boste delali z užitkom. Priporočljivo je vsaj 1 uro hoje na dan, hoja po stopnicah, plavanje, če pa radi gledate TV, to počnite na sobnem kolesu.

 
Linus Carl Pauling (1901-1994) je trdil, da obstaja razlog za srčne in rakave bolezni in da, v današnji družbi ne morete ostati zdravi brez ustreznega dopolnilnega programa vitaminov, mineralov in drugih dodatkov k prehrani. Bil je edini dvakratni Nobelov nagrajenec in oče molekularne biologije, ki je bil zasvojen z vitaminom C in je vsak dan jedel ogromne količine vitamina C, B in E in živel preko 93 let. Na njegove raziskave so se mu znanstveni krogi smejali, še vedno pa se njegovim izsledkom smejijo zdravniki, ki ne doživijo niti 65 let starosti. A korist, ki jo daje vitamin C, je kristalno jasna!

 

UŽIVAJTE DODATKE K PREHRANI!

 

Priporočljivo je uživanje antioksidantov, ki bodo nevtralizirali proste radikale zaradi nezdrave hrane, stresa, aditivov, onesnaženega zraka in vode in se izogibajte procesirani hrani! Antidot za proste radikale je antioksidant - vitamin, antidot za transmaščobne kisline so esencialne maščobne kisline.

 

Priporočljivi so vitamini, ki so izdelani iz rastlin in sicer vitamini C, B in E.

Vitamin C in E jejte zvečer pred spanjem, dodajte še Omega 3 kompleks zjutraj in zvečer. Navedeno zagotavlja osnovno dnevno potrebo vitaminov in mineralov.

 

K temu dodajte še vlaknine in dobro filtrirano vodo in pokali boste od zdravja. 
 

 

Ali poznate kapsule z izvlečkom brusnic ali zelenega čaja, šumeče napitke, obogatene z visokimi koncentracijami vitaminov C in E, koncentrate granatnih jabolk, beta karotenov, grozdnih pešk ali borovega lubja, morda celo pripravke, ki vsebujejo selen? Če ste reden ali vsaj občasen kupec teh izdelkov, zanesljivo veste, zakaj jih kupujete. Vaš odgovor bo kratek in nedvoumen: zato ker so antioksidanti. Vsekakor sodite med polovico odrasle populacije zahodnega sveta, ki sveto verjame, da dnevno jemanje antioksidantov bistveno pripomore k zdravju in odvračanju degenerativnih obolenj, raka na primer.

 

Postavimo si resno vprašanje: ali ti »umetni« pripravki sploh učinkujejo?

 

Odgovor je presenetljiv, razis­kave zadnjih nekaj let doka­zujejo, da pripravki z antioksidan­ti sploh niso učinkoviti. Nasprotno, lahko so celo škodljivi.

 

Raziskovalci so že v petdesetih letih ugotovili, da so številna dege­nerativna obolenja (srčna obolenja, diabetes, artritis, katarakta in nevrodegenerativna obolenja) po­vezana s škodljivimi učinki, ki jih povzročajo snovi, poimenovane prosti radikali. Te snovi stabilizi­rajo svoje molekule tako, da oksidirajo druge molekule: proteine, ogljikove hidrate, lipide in DNA. Oksidativne poškodbe so bile naj­dene pri vseh naštetih obolenjih in la povezava je bila videli zadosten dokaz, vsaj za medicino.

 

Vendar biologija ponuja druga­čen pogled. Prosti radikali so neizo­gibno tveganje, ki spremlja vse žive organizme. Vsi živimo v atmosferi, bogati s kisikom, in prosti radikali so naravni vzporedni produkt celične­ga dihanja. Biokemiki so izračunali, da se en odstotek kisika, ki ga prej­memo, spremeni v proste radikale, to pa letno znese 1,7 kg! Obenem je znanost prišla do spoznanja, da ob­stoje snovi, antagonisti, ki učinkovi­to zavirajo delovanje prostih radika­lov, antioksidanti. Z antioksidanti so posebej polne zelene rastline, ki so nenehno pod pritiskom oksidativnega stresa. Pri fotosintezi nastaja veliko kisika, pred katerim se rastli­ne lahko zaščitijo le z veliko količino antioksidantov. V osemdesetih letih je rezultiral spoj obeh spoznanj, pr­vega, da je rastlinska hrana (sad­je, zelenjava) polna antioksidantov, in drugega, da ljudje, ki jedo več te hrane, manj obolevajo za degene­rativnimi obolenji. Poenostavljeno rečeno, antioksidanti iz prehrane so kot gobe, ki vpijajo škodljive proste radikale.

 

Kje je znanstvena osnova?

 

Antioksidanti so še ena velika zgodba o uspehu industrije, o unov­čenem mitu, ki nima trdne znanstve­ne osnove. Resnica je namreč pre­cej drugačna. Problem je namreč v tem, da so rezultate eksperimentov v laboratoriju nekritično prenesli na človeški organizem. Najbolj znani antioksidanti so vi­tamin E (tokoferol), vitamin C ter dve skupini rastlinskih snovi, polifenoli (flavonoidi) in karotenoidi (beta karoten, likopen). Že sredi devetdesetih let so najza­nesljivejši medicinski testi (metoda dvojnega slepega naključnega pre­izkusa) pokazali, da rezultati, naj­deni v epruvetah, še zdaleč ne ustre­zajo tistim, ki jih kaže dogajanje v človeškem telesu. Slednje ne kaže nikakršnih učinkov umetno doda­nih antioksidantov. Prvo razočaranje je prinesel beta karoten. Priporočali so ga pred­vsem kadilcem, za zaščito pred na­stankom pljučnega raka. Raziskava, opravljena s sodelovanjem 18.000 kadilcev, ki je trajala 6 let, je doka­zala, da 28 odstotkov tiste polovice kadilcev, ki so uživali beta karoten, pogosteje oboleva za pljučnim rakom in je njihova umrljivost večja za 17 odstotkov! To je bil za raziskovalce šok, koncentrat beta karoten je poslabšal perspektivo kadilcev!

 

Zgodba se je malce drugače ponovila pri vitaminu E in njegovi vlogi pri kardiovaskularnih obolenjih. V dveh raziskavah so zajeli 127.000 ljudi, ti so uživali hrano, bogato vitaminom E. Učinek je bil opažena znižana obolevnost. Ko pa so v nadaljnjih raziskavah ljudem dodajali zgolj sintetične pripravke E-vitamina, ni bilo nobenega merljivega učinka. Do podobnega rezultate je prišla finska raziskava, ki je sledila povezavi med pripravki E vitamina in nastankom rakavih obolenj. Sklep: pripravki vitamina, ki v laboratorijskih posodah kažejo močno antioksidativno dejavnost, v organizmu nimajo kakršnega učinka. Naslednje »antioksidantno« razočaranje je prispeval tudi vitamin C.

 

Manj raziskani so t. i. polifenoli, ki so kot naravna sestavina hrane sicer učinkoviti, kot pripravek pa preprosto padejo skozi. Kar 95% flavonoidov z imenom resveratrol, ki je v naravi v rdečem vinu, predelajo prebavni encimi, preden lahko vstopi v krvni obtok. Priporočeno pitje »antioksidantnega rdečega vina je torej vprašljivo.

 

Učinkujejo samo naravni antioksidanti!

 

Vitamini so nedvomno zelo pomembni za naše trdno zdravje in dobro počutje. Brez njih naše telo ne bi moglo opravljati niti osnovnih življenjskih nalog. Pred vami je zato več zanimivosti o njih: ste vedeli, denimo, da narezano belo zelje že po dveh urah izgubi več kot polovico vitaminov, da jih največ ohranimo s kuhanjem v sopari, da sta razvadi, kot sta kajenje in pitje alkoholnih pijač, pravi uničevalki vitaminov?

 

• Topni so v vodi ali v maščobah.

Vitamine namreč uvrščamo v dve osnovni skupini: prvi se topijo v vo­li in drugi v maščobah. V slednjih se topijo vitamini A, E, D in K, to pomeni, da jih lahko naše telo sprejme le, če smo hkrati zaužili vsaj malo maščobe. V vodi so topni vitamin D, B-vitamini (B1, B2, B6, B12), biotin, folna kislina, niancin in pantotenska kislina. Slednje lahko naše telo shranjuje le kratkoročno in jih kmalu izloči, Medtem ko vitamine, topne v maščobah, kopiči v maščob-lem tkivu in jetrih, zato je priporočljiva zmernost pri njihovem uživanju.

 

• Antioksidanti varujejo pred boleznimi

Betakaroten, predstopnja vitamina A, vitamina C in E so antioksidanti, ki pomagajo varovati naše zdravje pred različ­nimi boleznimi in močno okrepijo naš obram­bni sistem. Kako? Tako da v naši presnovi nevtralizirajo proste radikale, ki tam nastaja­jo zaradi navzočnosti kisika in na naše telo delujejo slabo oziroma uničujoče. Kisik sicer nujno potrebujemo, vendar na nas učinkuje tudi neugodno.

 

• Vitamini za lepoto telesa

Za lepo, napeto, prožno, čvr­sto, mehko in gladko kožo pa tudi za zdrave in močne lase so izredno pomembni nasled­nji vitamini: betakaroten oziro­ma vitamin A, biotin in panto­tenska kislina. Prvega je veliko v rumeni in zeleni zelenjavi, v mleku, mlečnih izdelkih, dru­gega v mleku, stročnicah, špinači, kvasu, jajčnem rumenja­ku, jetrih in oreških. Pantotenske kisline zaužijemo dovolj, če na svoj jedilnik uvrščamo dovolj zelenjave - na primer brokolija, belušev in šampinjonov, dobimo pa ga tudi v dro­bovini, nekaterih vrstah mesa, v kvasu in ži­tih.

 

• Vsestranski vitamin E

Ta je močan naravni antioksidant in varu­je celice pred prostimi radikali. Veliko ga je v rastlinskih maščobah in oljih, stročnicah - na primer v grahu, jajčnem rumenjaku, oreških, avokadu in margarini.

 

• Vitamin C izboljša vsrkavanje železa iz črevesja

Vitamin C je za nas izredno pomemben, saj krepi našo naravno odpornost, nasploh varu­je naše zdravje in ima v našem telesu več po­membnih nalog. Nujno je potreben za rast ko­sti in vezivnega tkiva, izboljša vsrkavanje že­leza iz črevesja, ščiti nas pred boleznimi in še marsikaj. Največ gaje v svežem sadju in zele­njavi: veliko ga je v jagodičju - zelo bogat vir je črni ribez, v kiviju, agrumih, papriki, surovem brstičnem ohrovtu, belem zelju in v beluših.

 

• Kateri so največji sovražniki vitami­nov?

Ste vedeli, da med največje uničevalce vi­taminov sodijo nekatere razvade, kot sta ka­jenje in pitje alkoholnih pijač, pa tudi neka­tera zdravila? Velik sovražnik vitaminov je v našem hitrem vsakdanjem ritmu stres, ki se ga moramo zato naučiti premagovati.

 

• Najboljši viri vitaminov

Najpomembnejša vira sta sveže sadje in zelenjava, najdemo pa jih tudi v mesu, ribah, mlečnih izdelkih in žitih.

 

• Korenčku dodajmo malo olivnega olja

Če želimo, da naše telo dobro izkoristi be­takaroten, ki je predstopnja vitamina A, mo­ramo, na primer, korenčkovemu soku dodati nekaj kapljic rastlinskega olja. Vitamin A na­mreč sodi med vitamine, ki so topni v maš­čobi.

 

• Folna kislina proti slabokrvnosti

Ta je pomembna za nastajanje rdečih krv­nih celic, potrebna je pri sintezi DNK in RNK ter preprečuje slabokrvnost. Precej jo je v zeleni zelenjavi, stročnicah, sadju, drobovini, krompirju, kvasu in v polnozrnatih živilih.

 

• Sezonsko sadje ima več vitaminov kot eksotično

Najpomembnejše je, da zelenjavo in sad­je kupujemo sproti, saj največ vitaminov vse­bujeta popolnoma sveža. Smiselno je kupo­vati le na pogled sveže, čvrste, hrustljave in sočne plodove oziroma rastline, nikakor ne uvelih, ki so osiromašeni vitaminov. Med shranjevanjem se količina vitaminov v njih močno zmanjšuje, zato jih je najbolje zaužiti takoj. Sveže domače sezonsko sadje vsebu­je veliko več vitaminov kot uvoženo eksotič­no, ki precej vitaminov izgubi med prevozom in skladiščenjem.

 

• Skleda listnate solate je vir zdravja

Glavnata solata, motovileč, rukola in druga listnata zelenjava namreč vsebuje veliko vita­mina C, betakarotena in folne kisline.

 

• Narezana zelenjava zelo hitro izgublja vitamine

Veliko več vitaminov ohranimo, če hitro umijemo cele liste solate (ne namakajmo jih dlje časa v vodi!) in nikakor ne natrganih ozi­roma narezanih, saj tako izgubimo večino vitaminov. Prav tako ni priporočljivo hraniti nasekljane in narezane zelenjave, na primer belega glavnatega zelja, saj tako še mnogo hitreje izgublja vitamine. Na primer narezano belo zelje že po dveh urah izgubi več kot polovico vitaminov, kar je nedvomno smiselno upoštevati.

 

• Najboljše je kuhanje v sopari

Če želimo ohraniti čim več vitaminov in hra­nilnih snovi, je najbolje zelenjavo kuhati v so­pari ali jo dušiti v lastnem soku. Tako ohrani boljši okus, barvo in tudi več vitaminov kot pri kuhanju, pečenju in cvrtju. Daleč največ jih ima nepredelana in povsem sveža zele­njava.

 

• Multivitaminske tablete

Ali jih je treba za trdno zdravje redno uživa­ti? To drži, če zaradi hitrega tempa življenja in nerednih dnevnih obrokov uživamo precej neuravnovešeno, t. i. prazno prehrano in na­sploh premalo svežega sadja in zelenjave. Z raznovrstno, polnovredno prehrano naj bi si­cer dobili zadostno količino vitaminov in mi­neralov za ohranjanje zdravja in dobrega po­čutja.

na človeški organizem

 

CENTRALNI IN PERIFERNI ŽIVČNI SISTEM 

kalij: pri stresu se izloča v večjih količinah in ga je treba zato nado­mestiti

magnezij: pomaga pri stresu, deluje antidepresivno

cink: pomaga pri brezvoljnosti in depresiji

železo: pri slabi koncentraciji in pozabljivosti je pomanjkanje železa pogosto

baker: izboljša uporabo železa v organizmu, krepi delovanje sre­dstev proti bolečinam (analgetiki), izboljša zmogljivost možganov

mangan: pomanjkanje lahko privede do epilepsije

 

BRONHIALNI SISTEM

mangan: pri astmatikih je pomanjkanje mangana pogosto

selen: preprečuje infekcijska obolenja bronhijev

 

JETRA IN ŽOLČ

cink: pomaga pri funkciji razstrupljevanja jeter

selen: krepi presnovo v jetrih

 

ŽELODEC IN ČREVESJE

kalij: spodbuja črevesno peristaltiko in pomaga pri lenem črevesju

magnezij: pomanjkanje lahko privede do polenitve črevesja

 

MIŠIČJE

kalij: zmanjšuje mišične krče

baker:  preprečuje bolečine v mišicah

selen: pospešuje tvorbo mišic

kalcij: izredno pomanjkanje povzroča krče - tetanija

železo: izboljša preskrbo s kisikom in povečuje splošno sposobnost

magnezij: krči v mečih in motnje v prekrvavitvi so pogosta posledica pomanjkanja magnezija

mangan: spodbuja mišično presnovo (revmatiki, športniki)

baker: preprečuje bolečine v mišicah

 

SKELET

kalcij: ojača zobe in kosti

cink: pomanjkanje vodi k revmatizmu

železo: pomanjkanje lahko povzroči kronični poliartritis

baker: učinkuje proti vnetju gibalne­ga aparata

molibden: pospešuje vgraditev fluora v zobe in pospešuje razgradnjo purinov (putika)

mangan: pospešuje vgradnjo kalcija v kosti (osteoporoza)

selen: pomanjkanje lahko povzroči artritis

 

SRCE IN KRVNI OBTOK

kalij: krepi srčno mišico, stabilizira krvni pritisk, odvaja vodo

magnezij: pospešuje prekrvitev srca

mangan: pri obolenjih ožilja pri diabetikih pogosto ugotovimo pomanjkanje mangana

selen: pospešuje prekrvitev srca in preprečuje nastanek arteroskleroze

krom: znižuje holesterol in trigliceride

 

IMUNSKI SISTEM

cink: okrepi obrambni sistem, izpljavlja težke kovine iz telesa

železo: zmanjšuje pogostost infekci­jskih obolenj

baker: skupaj z železom okrepi obrambni sistem

selen: velja za najpomembnejši ele­ment za zaščito celic in mineralno imunski spodbujevalec, nevtralizi­ra toksične težke kovine - svinec, živo srebro, kadmij

 

UROGENITALNI TRAKT

magnezij: lahko zmanjša menstrualne krče

cink: lahko uredi neredne mesečne krvavitve, pospešuje presnovo razplojevalnih celic

železo: preprečuje prezgodnji porod

molibden: deluje pozitivno pri neka­terih oblikah impotence

 

KOŽA

cink: pospešuje celjenje ran (ulcus cruris). Več cinka potrebujemo pri psoriazi, ekcemih in suhi koži, včasih pomaga pri izpadanju las (alopecia areata)

mangan: pomanjkanje lahko po­vzroči alergije

selen: izboljša videz kože pri latentnih obremenitvah s težkimi kovinami

 

HORMONI

cink: izboljša presnovo sladkorja in produkcijo inzulina, pospešuje spolno zrelost

krom: pomanjkanje lahko povzroči moteno presnovo sladkorja (diabetes tip II)